V Galeriji Rika Debenjaka so njegov jubilej počastili s pregledno razstavo, nanj so se spomnili člani Etnološkega društva Liški pustje kakor tudi domačini iz Gorenjega Polja, ki so s pomočjo Krajevne skupnosti Anhovo Deskle in Kulturnega društva Svoboda priredili pogovor s slavljencem. Pavel je bil hvaležen za lepe dogodke: »Samo da sem med ljudmi, pa se vedno dobro počutim!«

Pavel Medvešček se je rodil v Anhovem, po očetovi strani so bili Klančarjevi, zato je v svojih knjigah naslovljen kot Pavel Medvešček - Klančar. Fašizem je družino prisilil k selitvi v Maribor, ker pa v štajerski prestolnici niso še dobili jugoslovanskega državljanstva, so se morali ob nemški zasedbi vrniti na italijansko ozemlje, tokrat so šli na Gorenje Polje, od koder je bila Pavlova mati, nadarjena pesnica. Pavel se spominja, da je hčerka Eva poznala babičine pesmi, s katerimi on sploh ni bil seznanjen. Ko je kasneje na podstrešju našel rokopise v zvezku, na katerem je pisalo "zemljepis" in jih pokazal mami, mu je odgovorila, da niso nič posebnega, da jih lahko vrže stran. Nikakor je ni poslušal, pripravil je ilustracije in z njimi opremil ter oblikoval materino pesniško zbirko z naslovom Kamnite misli (1998), ki je izšla po njeni smrti.

V Mariboru je obiskoval 1. razred osnovne šole v slovenskem jeziku. Ob prihodu nemškega okupatorja pa v nemškem jeziku. Ko so se vrnili na Primorsko, se je zgodba ponovila v italijanskem jeziku. Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval nižjo gimnazijo v Šempetru pri Gorici. V tem času je spoznal bodočo ženo Mileno, ki je iz Globnega hodila na železniško postajo v Anhovo ali Plave na vlak in skupaj sta se vozila v šolo. Nato se je vpisal na srednjo oblikovno šolo v Ljubljano. Ko je končal prvi letnik, mu je profesor Kumar, ki je bil prav tako Primorec, svetoval, naj čez poletje čim več riše, predvsem staro arhitekturo. V Anhovem, Desklah stare arhitekture ni bilo, zato je odšel v dolino Idrije, mejne reke med Slovenijo in Italijo, in tam ogromno časa risal, ob tem pa tudi spoznaval ljudi. Pavel se je vedno navduševal nad preteklostjo, zato je ljudi spraševal, kako je bilo nekoč. In že takrat je začenjal spoznavati ljudsko izročilo in staroverce, kajti ob omembi sv. Jakoba pri Ligu, ga je domačin popravil, da se je hrib nekoč imenoval Škeljak, ter da je tam nekoč, preden so zgradili cerkvico, stalo svetišče boga sonca.

Po srednji šoli je obiskoval Pedagoško akademijo v Ljubljani, nato je na osnovnih šolah v Vipavi, Kojskem in Desklah poučeval likovni pouk. Ko so postavljali spomenik Ivanu Čargu v Kanalu, je spoznal direktorja Zavoda za spomeniško varstvo, ki ga je povabil v službo kot dokumentalista. Vmes je eno leto kot grafični oblikovalec deloval v podjetju Meblo. Poleg službe, se je aktivno ukvarjal tudi  z grafiko, slikarstvom, ustvaril je številne prospekte, plakate in več kot osemdeset knjižnih oprem.  

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med najpomembnejšimi je Bevkova nagrada za življenjsko delo, ki mu jo je leta 1988 podelila občina Nova Gorica. Leta 2002 je postal častni občan občine Kanal ob Soči. Prejel je tudi skupinsko nagrado za likovno skupino 2xGO, ki je združevala likovnike iz obeh Goric. 

Kot poznavalec in zapisovalec ljudske dediščine je objavil več člankov in monografskih publikacij. Knjiga Na rdečem oblaku vinograd raste (1990) je zbirka pravljic, ki jih je zapisal na področju Kanalskega Kolovrata, med reko Idrijo in Sočo. Podobna knjiga je Štrped (1997), ki opisuje pravljice podgorskega Krasa in Čičarije. Zbirka rekov in pripovedi Obrusnice (1998) je nastala v sodelovanju s fotografom Rafaelom Podobnikom, prijateljem, s katerim sta sodelovala tudi pri knjigi Let v lunino senco (2006), ki je druga knjiga trilogije o starovercih. Prva knjiga Skrivnost in svetost kamna (1992) se navezuje na čarna in sveta znamenja na Primorskem, tretja knjiga Iz nevidne strani neba pa je skoraj končana. Izid nove knjige bo pospremila tudi razstava. Pri knjigi mu pomaga vnukinja Daša, ki pretipkava in lektorira njegove obsežne rokopise, obenem pa opravlja še mnogo raziskovalnega dela. Pomagala mu je tudi pri knjigi Let v lunino senco. Po zaključeni temi o starovercih ju že čaka nova tematika o vedeževalkah. Številni zapisi pripovedovalcev s terena, ki so ali še bodo dobili knjižno obliko, so zanj prava dragocenost, saj pravi, da gre zasluga vsem tem ljudem, ki so mu zaupali in s tem ohranili nesnovno kulturno dediščino.

Pavla marsikaj zanima; zeliščarstvo, kuharstvo, pokrajina, kmečka arhitektura ...  Obravnaval je poslikane planete pod strehami in njihove vzorce, ljudska glasbila, igrače. Ob vsem tem zanimanju pa je vedno našel čas za grafiko in risbo, imel je več kot sto samostojnih in skupinskih razstav. Razstava ob njegovi 80. letnici se iz Galerije Rika Debenjaka v januarju seli v Kulturni center Lojze Bratuž v Gorico. Predstavlja najobsežnejši  pregled njegove dosedanje ustvarjalnosti, ki obsega zelo raznolik in bogat grafični ter risarski opus. Svoje likovno ustvarjanje je začel z grafičnimi tehnikami: najprej z lesorezom, ki je dopuščal izrazne možnosti in izpovednosti, nato z jedkanico, pri kateri se je izkazala natančnost in občutek za detajle ter nazadnje z barvnim sitotiskom, ki mu je ostal zvest do danes. Ljubša kot grafika mu je risba, saj predstavlja osnovo, narejena je iz preproste, čiste linije, ki jo najraje ustvari s tušem, da je ni moč več popravljati. V njej je prvinska oblika, »za katere odkriva vzore v spontani, naivni otroški risbi in poenostavljenem izrazu ljudske umetnosti«. Umetnostna zgodovinarka Pavla Jarc v predstavitvi poudari, da je umetnik, ne glede na grafično tehniko, »ostal pronicljiv pripovedovalec zgodb, videnj, doživetij in občutkov, ki so ga navdajali ob opazovanju pokrajine, struktur kraškega kamna, predmetov vsakdanje rabe, običajnih ljudi ter njihovih običajev v njegovem kraško-primorskem svetu«.

Tisti, ki Pavla poznate, veste kako hitro mine čas ob njem. S svojim načinom pripovedovanja očara, s svojo preprostostjo pritegne, s simpatičnim nasmehom razvedri. Ob njem je moč začutiti odprtost duha, sprejemanje, razumevanja, predvsem pa  toplino. Zato ni nenavadno, da so mu po večkratnih obiskih ljudje zaupali, odlikuje ga izreden čut za sočloveka. Ob odhodu iz njegovega solkanskega doma sem se zahvalila za izkazano gostoljubje, predvsem pa, da je z mano delil svoj dragoceni čas in delček svojega sveta. On pa se je ponovno zahvalil vsem, ki so pomagali pri organizaciji dogodkov v kanalski občini.

Jutro

Pomladne trave

z biseri rosnimi posute.

Dvoje stopinj

utisnjeni, kot pečat.

Skalili so jutranji mir.

Na belih marjeticah

sledovi so blatni.

Prvi žarki prižigajo

v kapljicah rosnih

nevidne luči,

ki jutro oznanjajo

n o v o.

(»Ob rojstvu Pavlota«, pesem Pavlove matere, Pavle Medvešček)