Tekst: Helena Vuk

Ko si se v zgodnjih jutranjih urah sprehodil po vasi je iz vsake hiše vonjalo po polenti. Polenta z mlekom- včasih zabeljena z ocvirki je bil vsakodnevni zajtrk. Kadar je kdo pomagal pri delu na polju, gozdu ali v senožetih je bil poleg polente toč( šalamov ali pršutov golaž) ali pa sir. Na lopar zvrnjena rumena dišeča polenta z nitjo razrezana na enakomerne kose je vabila družino k mizi. Na mizi poleg je bil še lonček s črnim vinom iz katanje. V jeseni in čez zimo se je pil jabolčni mošt. V jeseni, ko je dozorel kostanj, smo zvečer skuhali kostanj, ga olupili malo več in ga shranili še za zajtrk. To so bile burice, ki smo jih jedli z mlekom.

Takrat se je kuhala polenta opoldne z jedmi, vezanimi na ta čas (tenfane bržote, okisan fižol zabeljen z ocvirki, tenfana kisla repa). Ko smo zaklali prašiča so se jedi obogatile še z tovrstnimi dobrotami. Jedi za si oblizat prste.

Kosi polente, ki so ostali od zajtrka ali kosila se je pri naslednjem obroku popeklo na ognjišču. Na rezine narezana se je položila na trpiž (kovinski podstavek). Pod trpiž se je pogreblo malo oglja in polenta se je popekla in ogrela.

Danes smo že tako daleč, da lahko polento kupimo zavito v plastično vrečko ali polento, ki jo kuhamo le dve minuti - oboje kupimo lahko v vsakem marketu. Vendar se ta polenta ne more primerjati s polento kuhano v kotliču. Postrgali smo tudi skorjo v kotliču. To je bil naš čips. 

Da ne bi morda komu prišlo na misel, da bi žalil to našo polento vsakdanjo. Ob njej so zrasle generacije in nasitila je številne družine.