Ko odrasel človek spet postane otrok

Vroč je bil letošnji predzadnji majski dan, prijetno senco je razprostrla košata murva, daleč po furlanski ravnici se je sprehodilo oko izpred Joščeve domačije. V Brdih stoji, v zaselku Breg na gričku nad Golim Brdom, ta dvestoletna pričevalka mnogih rodov, zgodb in usod. Zdajšnjo zgodbo piše v njej Ivan Skubin, ustvarjalec z bogato bero priznanj in nagrad, ki si je za svoje izrazno sredstvo izbral glino, prvobitno tvarino, in ji zaupal svoj čut za umetnost, misli, sanje. Tako kakor zemlji, ki ga je od malega vezala nase in ga še vedno oplaja s svojimi tisočerimi pojavnimi oblikami. Tam, med svojimi oljkami snuje in ustvarja in večkrat na leto odpre vrata svoje domačije, obdane z mirnim okoljem, daleč od vsakdanjega vrveža. Takrat, konec maja, članom kanalskega Kluba keramikov, prekaljenim mojstrom, v rokah katerih postane glina, ki v sebi nosi genetski spomin na neskončne možnosti ustvarjanja, spomin na začetek in konec, materia prima v rokah umetnika, kjer se vsak dotik z njo spremeni v osebno zgodbo. Kajti, kakor je nekdo zapisal, z umom svet spoznamo le do polovice, do druge polovice pa je mogoče priti samo z rokami.

Na delavnico žganja keramike v tehniki raku so prišli. In na druženje. S seboj so prinesli enkrat žgane glinene izdelke, veliko ustvarjalne vneme in naročje vsakršnih dobrot. Ivan jim je pokazal svoje glazure, ki so jih najprej nanesli na prinesene izdelke, jih potem zložili v peč za keramiko in jih na koncu predali četrtemu od elementov, ognju. In čakali, da bo ogenj v tej starodavni japonski tehniki žganja keramike opravil svoje.

Živeti v harmoniji z ljudmi in s stvarmi

Raku pomeni veseliti se dneva in živeti v harmoniji z ljudmi in s stvarmi. Gre za tehniko keramike, ki se je razvila na Japonskem v 15. stoletju. Spočetka je bila namenjena zgolj izdelavi skodelic za obred pitja čaja, kasneje je na zahodu pridobila tudi umetniške razsežnosti. Značilnost te keramike je v posebni sestavi gline, bogate s silikatom. Zaradi sestave jo je moč vzeti iz razbeljene peči in jo izpostaviti šoku, bodisi z odvzemom kisika bodisi s hlajenjem v vodi, kar omogoča nastanek prelepih metalnih odsevov, ki naredijo to keramiko tako posebno in edinstveno.

In ko ogenj opravi svoje, po žareč izdelek sežejo klešče in ga polože v žagovino. Tam dozoreva lepota njegovega arhaičnega otipa. Potem, po približno pol ure, oči zagledajo tisto, kar so bili ustvarili vsi štirje elementi, zemlja, voda, zrak in ogenj. To je trenutek, ko odrasel človek spet postane otrok v nestrpnem pričakovanju in navdušenju ob odkrivanju novih možnosti in kršenju pravil z obilo nepredvidljive ustvarjalne zabave. Tako ustvarjati keramiko pomeni veseliti se življenja v dotiku z lepimi predmeti, v radoživosti in radovednosti. To je bistvo simbola raku in filozofije zena.

Med izdelki, postavljenimi na vrtno razstavo, je potem vsak udeleženec izbral najboljšega. Avtor, ki je zbral največ točk, je prejel darilo Joščeve domačije, liter izvrstnega oljčnega olja iz lastnih oljčnikov. Miza pod murvino senco je ponujala pašo za oči in usta, v objemu briških gričev sta se umetnost in narava prepletli v harmonično celoto in zgodilo se je lepo srečanje ljudi, gline, ognja in ustvarjalnosti.

                                                                                  Iva Sivec