Seveda je to posebno doživetje, tudi čast in priznanje za dosežke v ustvarjanju. Pariz je pač Pariz, večno lep in mlad! Veličastno, bogato mesto, polno zelenja, prežeto z umetnostjo, zgodovino, modo, radostjo. Prav res je njegovo pregovorno veselje do življenja, joie de vie, videti, slišati in čutiti na vsakem koraku. Na ulicah, mostovih, v parkih, bistrojih, ob Seini. Da, ob tej počasi tekoči veliki reki, katere nabrežje je ena sama velikanska promenada pešcev, kolesarjev, tekačev, ljudi vseh starosti, ras in narodnosti, ki ob njej posedajo, jedo, berejo, plešejo, predvsem pa uživajo.
In prav ob Seini, v okrožju Marais, eni najbolj priljubljenih pariških četrti, je letos že četrtič zapored ustvarjal Ivan Skubin iz Goriških Brd, član Kluba keramikov Kanal, Društva slovenskih likovnih umetnikov in Mednarodne akademije za keramiko (IAC). V samem srcu Pariza, nedaleč od slovite Notre Dame, le nekaj minut hoje do Centra Pompidou, Louvra, Muzeja Orangerie, Latinske četrti, Muzeja Pabla Picassa, Muzeja dˈOrsay, roja galerij na Place des Vosges in Rue de Seine… V okrožju znamenitih bukinistov, polnem šarma starega sveta, ozkih tlakovanih ulic, skritih dvorišč in vrtov, množice dvorcev, živahne judovske skupnosti, umetniških galerij, muzejev in kavarn. Nikakor ne morete iti v Pariz in preskočiti Maraisa, zatrjujejo poznavalci.
Cité des arts, prostor življenja in dialoga med kulturami
Umetniki, ki se potegujejo za sprejem na umetniško rezidenco v Cité internationale des arts (mednarodno mesto umetnosti) v Parizu, se morajo izkazati z vidnimi dosežki, predložiti dokazno gradivo in utemeljiti idejo, ki jo bodo realizirali med svojim bivanjem v mestu umetnosti. Izbereta jih obe strani, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov in francoska komisija v pariškem Cité des arts, zasebni fundaciji, priznani za javno ustanovo, ki poleg umetniških zasleduje tudi dobrodelne cilje (med drugim dovoljuje brezdomcem prenočevanje pod arkadami zgradbe).
Cité internationale des arts, ki deluje na dveh pariških lokacijah, v okrožjih Marais in Montmartre, je največji umetniški rezidenčni center na svetu. Od ustanovitve leta 1965 je prostor življenja, odprt za dialog med kulturami, kjer na t.im. rezidencah ustvarjajo umetniki z vsega sveta in vseh umetniških praks. Nekateri ostanejo eno, dve leti, drugi nekaj mesecev. Okoli tisoč dvesto se jih lahko zvrsti na leto, petindvajset tisoč so jih našteli od ustanovitve. Gostujoči umetniki bivajo v okolju, ki spodbuja ustvarjanje, se med seboj srečujejo, prirejajo razstave, koncerte, performanse, filmske predstave, literarne in pogovorne večere… Ravno v času nastajanja tega članka je, denimo, potekal odmeven tridnevni dogodek, ki je z raznimi umetniškimi pristopi osvetlil afriške politične, socialne in kulturne teme.
Umetnik se predstavi
V partnerstvu s 135-imi francoskimi in mednarodnimi organizacijami gosti Cité naenkrat blizu štiristo umetnikov, ki bivajo v apartmajih, v katerih tudi ustvarjajo. En apartma z ateljejem ima tudi Slovenija. V drugem nadstropju glavne stavbe na Rue de l'Hôtel de ville se na številki 8222 izmenjujejo izbrani slovenski umetniki, zadnja leta na vsaka dva meseca. V letošnjem maju in juniju je v njem ustvarjal Ivan Skubin in se na dnevu odprtih vrat sredi junija predstavil z razstavo, na kateri nadaljuje lanskoletni projekt, razmišljanje o večno aktualnem vprašanju Quo vadis, homo (Kam greš, človek). Simboliko človekove ujetosti, ki omejuje njegovo duhovno obzorje, ponazori s človeškimi figurami v visečih žičnatih kletkah in s skupino mrkih, ozkih obrazov, zapredenih v nezavedne (žičnate) mreže. Nad vsem tem brezizhodnim beganjem se z vrha zamišljeno razgleduje večni (Rodinov) mislec. Skulpturam, zgnetenim iz rdeče gline, je Skubin kot izhod, kot odgovor na vprašanje ponudil abstraktne slike na papirju, polne barv in harmonije, s simboliko, kakor in kolikor jo oko doume. Zelo dobro obiskano in ocenjeno razstavo (katere deli sta se uvrstili v stalno zbirko Muzeja sodobne umetnosti v armenskem Erevanu in na mednarodno razstavo Art Expo v istem mestu) je zaokrožil video o Skubinovem ustvarjanju, posnet na njegovi domačiji s pogledom na furlansko ravan.
Mesto tisočerih obrazov
Tako je nekaj Slovenije ostalo v mestu ob Seini, o katerem je Victor Hugo že davno zapisal, da vdih Pariza nahrani dušo, Hemingway pa ga je razglasil za premični praznik. Mesto, ki najbolj očara s svojo svobodomiselnostjo, sproščenostjo, raznolikostjo; v katerem je kilogram prvih češenj po štirideset evrov; kjer množica brezdomcev, ljudi zlomljenih kril, prosjači s papirnatim lončkom v roki; kjer se revščina zanemarjenih okrožij spogleduje z vrtoglavo visokimi cenami svetovno priznanih modnih znamk; kjer se od padca Bastilje dalje nenehno vrstijo demonstracije in upori; mesto, kjer ljudje uživajo ob umetnosti in dobri hrani. Večno mlado mesto umetnosti, ki te pod pariško modrim nebom zaznamuje za zmeraj.
Iva Sivec
