V znamenju drevesa, simbola moči, modrosti, plodnosti, življenja samega, se je začelo leto Kluba keramikov Kanal. Pred dvema letoma se je organiziral kot društvo, a je v svojem nazivu obdržal svoje prepoznavno ime, združuje okoli štirideset ljubiteljev prvinske materije, gline, in pomembno zaznamuje kulturni utrip domačega mesta. Pestro, delavno je pred njim letošnje leto, pa še jubilejno zraven.

Na februarski praznik kulture so njegovi člani odprli vrata svojih prostorov na Kidričevi 5, pred vhod postavili tablo z obvestilom o razstavi avtorja meseca in večer izkoristili za pregled dela preteklega leta. Bogato je obrodilo: od prenosa znanj, veščin in izkušenj,  razstav, delavnic, predavanj, prvinske peke, izdelave piščali in ptičjih krmilnic za gregorjevanje v Parku Pečno, prodajnega sejma, mednarodnega festivala keramike do mednarodne razstave v Galeriji Rika Debenjaka in razstave članov v tolminski galeriji Kinogledališče; od delavnice Lokalne gline in razstavljanja v Goriškem muzeju v Novi Gorici do kiparske delavnice v sodelovanju z društvom O.Z.O.N. za GO25 in postavitve Varuhov gozda v Parku Pečno.

Torta za plodnih trideset let

Še bolj delavno bo letošnje leto. Obdržali bodo ustaljene razstave Avtor meseca, s piščalmi sodelovali na gregorjevanju v Parku Pečno, nadaljevali bodo z delavnicami in predavanji ter s projektom Lokalne gline.

Zasnovali so še posebne aktivnosti, kakor se za trideseto obletnico obstoja Kluba tudi spodobi. Predsednica Nika je že oblikovala nov logotip društva, namenjen jubilejnemu letu. Majska letna razstava v Galeriji Rika Debenjaka bo posvečena kanalskemu rojaku Valentinu Staniču, rojenemu pred 250-imi leti, nadvse zanimivi osebnosti goriškega preroda; utrne se ideja o fotografski razstavi delovanja Kluba, o razstavi njegovih ustanoviteljev, o skupinski izdelavi skulpture, ki bi jo ob 30-letnici Kluba postavili pred galerijo Keramost, doreče se organizacija Kerafesta, mednarodnega festivala keramike, določijo odgovorne osebe za posamezne dejavnosti in ne pozabi se niti na slavnostno torto.

Ko drevo razširi svoje veje

In še o njem, ki je bil februarski avtor meseca v galeriji Keramost. Iz pesniške zbirke Ifigenije Simonovič je razstavljavec Ivan Skubin delno parafraziral naslov prve pesmi Bi bila drevo in svojo prostorsko postavitev poimenoval Bil sem drevo. Na »deblo«, spleteno iz žice, je obesil nekaj keramičnih listov, veliko več pa jih je »odpadlo« na tla okoli drevesa. Ročno oblikovanim drevesnim listom iz šamotirane gline je dodal avtorsko glazuro na osnovi modre galice in jih odžgal v posebni tehniki, imenovani raku, ki zmore na površini pečenega predmeta ustvariti posebne učinke, včasih gladke in bleščeče, včasih hrapave in temne, včasih baržunaste.

»Bi bila drevo, ki raste v nedogled, vse do vrha vseh vršičkov. Bi rodila sadeže, ki bi padli čim dlje od mene,« zapiše pesnica. Skubin, ki  mu je glina omogočila vstop v svetove, v katerih se je lahko izrazil njegov ustvarjalni naboj, in z neko magično močjo odprla pot ustvarjalnemu izviru v njem, vstopi v dialog s pesnico. »Ustvarjanje v glini mi izpolnjuje željo, ki tli v človeku, odkar je bil poklican v bivanje: željo po preseganju sebe, lastne omejenosti, po preseganju določenega. Usojenega. Daje mi možnost poleta preko horizonta, stvariteljski akt me približuje stvarniku,« pove o sebi ustvarjalec, čigar »drevo«, umetniško ustvarjanje, je »rodilo sadeže, ki so padli daleč od njega«. Nad 150 samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, več nagrad in priznanj, sedemmesečno bivanje na umetniški rezidenci v Cité internationale des arts v Parizu, sprejem v mednarodno strokovno združenje umetnikov keramike (International Academy of Ceramics) v Ženevi je nekaj žlahtnih plodov s tega rodovitnega drevesa. A ustvarjalec ostaja skromen, saj se zaveda, da so njegove stvaritve le slutnje o njej, popolni lepoti, in da njegova forma, nastala na zemlji in vzpenjajoča se k nebu, ostaja nedokončana, na pol poti…«

Tako so se na praznik kulture v Keramostu prepletle veje med ljudmi, ki se družijo z glino, z njim, ki je bil drevo, in s pesnico, ki bi bila drevo. Pa še z vsemi drevesi, v katerih lahko uzremo čudežno življenjsko moč narave in nam pomagajo najti pot, kako se ukoreniniti, ostati povezan, razširiti veje, kako postati »drevo, ki raste v nedogled, vse do vrha vseh vršičkov, in roditi sadeže, ki bi padli čim dlje«.

                                                                                                     Iva Sivec