Jesensko enakonočje je pomemben datum, ki se ga ˈnočni ptičiˈ veselijo, častilci sonca pa žalostijo, se pošalijo poznavalci. In to z razlogom. Od tiste sobote, 23. septembra, ko smo uradno vstopili v jesen, bomo do 22. decembra, do zimskega solsticija, časa najnižje lege sonca na nebu, vsak dan izgubili kar štiri minute sončne svetlobe. Od pradavnih časov je bil čas solsticijev in enakonočij čas globokega duhovnega pomena. Staroselci so se tega globoko zavedali in so zato živeli v skladu z modrostjo Zemlje. Častili so njen ritem ter njena globoka sporočila in nežne premike, saj so se zavedali, da je slednje globoko povezano z našo potjo, telesnimi cikli in zdravjem.

Jesensko enakonočje označuje prehod v temni del leta, kjer prevladuje tema nad svetlobo. A je to lahko izjemno rodoviten čas, saj nas vabi k umiku od vsega zunanjega hrupa, zato da prisluhnemo sebi in svojim željam. Jesensko enakonočje nas vabi, da odložimo bremena, je čas žetve, bodisi da je to pobiranje sadov z vrta ali žetev in utelešenje spoznanj, ki so se zgodila čez leto.

Zapis prvinskosti za novo, edinstveno izkušnjo

V Parku Pečno se ljubitelji narave in umetnosti že deseto leto poklanjajo prihodu jeseni in njenim bogatim darovom. Letos je jesensko enakonočje obogatilo zbirko umetniških projektov, zelo živo in gozdu domačo formo vivo, ki so jo tokrat dopolnile Bele gmote z modro črto ljubljanske umetnice Dani Žbontar. »Spomnim se, da sem se pred leti ustavil pri njenem delu, ker me je pritegnila njegova oblika in popolnost površine, ki je na pogled delovala neverjetno mehko, čeprav je bila ustvarjena iz materiala, ki je po žganju na 1200 stopinjah Celzija vse prej kot mehak. Od takrat sem bolj pozorno spremljal Daničino delo in raziskal, kar je v svojem ustvarjalnem obdobju že naredila. Vsemu je skupna izjemna tehnološka kakovost in brezhibna izvedba, v njenih delih lahko zasledimo tudi močno povezanost z naravo,« uvodoma predstavi ustvarjalko Gregor Maver, umetniški vodja Forme vive v Parku Pečno. In smo šli za Gregorjem do belih gmot sredi gozda in sta nas spremljala baročni Bach in sodobni Piovani z violino magistrice Julije Černe, »ki je z nami že od samih začetkov,« kakor pove Gregor. In ob potki, ki vodi k domu lastnikov in srčnih oskrbnikov gozda, zakoncev Primoža Kožuha in Lijane Jurečič, jo zagledamo. Kompozicijo belih, kot dih mehkih keramičnih skulptur z modro črto. »Dani namreč pri tem umetniškem delu v ospredje svojega razmišljanja in ustvarjanja postavlja likovnost. Koncept, ki zajema vse, kar se nanaša na videz in kompozicijo umetniškega dela in temelji na načinu, kako so vizualni elementi, kakor so oblike, črte, barve, teksture, svetloba in prostor, organizirani in usklajeni, da se ustvari umetniško delo ter kako slednje komunicira z nami, gledalci,« nadaljuje Gregor, tudi sam vizualni umetnik. Avtorica, po poklicu arhitektka, ki je v Ameriki končala še enoletni študij keramike, slikarstva in kiparstva, se od takrat zapisala oblikovanju in poučevanju keramike, članica prestižne organizacije IAC (International Academy of Ceramics) in prejemnica številnih nagrad doma in po svetu, dodaja: » Bele gmote se zgledujejo po obliki kamnov, oblakov in nebesnih teles.«  Že v svoji zasnovi torej nosijo zapis prvinskosti, njihova premišljena umeščenost v okolje gozda pa oblikuje novo, edinstveno izkušnjo, kjer se združita narava in umetnost ter skupaj ustvarjata zanimive povezave in odzive med človekom in okoljem, nadaljuje Gregor. »Njihovo postavitev lahko gledamo kot zaokroženo celoto, monumentalen objekt, ki kljubuje naravnim vplivom in času, ki bo na njihovi mehki površini zagotovo pustil sledi, kakor jih v naših življenjih puščajo dogodki in ljudje, ki jih srečujemo. Po drugi strani pa na Bele gmote z modro črto lahko gledamo kot na več samostojnih skulptur, kjer vsaka učinkuje na sebi lasten način. Pri slednjem jih prefinjena modra črta poveže v celoto, kar nam odpira nove interpretativne možnosti. Modra črta, ki jih kot modra nit povezuje in določa smer gibanja ter jih hkrati prizemljuje v mirovanje. Modra črta, ki preseka zaobljenost in mehkobo belih gmot. Modra črta, kot modra žila v beli gmoti, kakor pravi avtorica sama. Seveda je vsakemu posamezniku prepuščeno, da njeno umetniško delo doživi na sebi lasten način.«

Čas za odgovore globokega duhovnega pomena

In potem se v obiskovalcu začne spraševanje. So to oblaki, je to veter? Morda je misel? So gmote bele, da poudarijo psihološki pomen bele barve (mirnost, samost, čistost)? So to bela bitja, blizu bogu, kakor sta v krščanstvu bela golobica in belo jagnje? Se zgledujejo po Zevsu, ki se je grški boginji Evropi pokazal kot beli bik, ali po belih kravah v Indiji, ki simbolizirajo utelešenje luči, ali po čaplji in ibisu,  ki sta na Kitajskem sveti ptici nesmrtnost? In dalje: zakaj na oblaku, vetru, misli… modra črta?  Zaradi barve neba, morja, rek? Ker modra barva simbolizira mir in harmonijo, ker je barva zrelosti, visokih vrednot, ker kaže na notranjo varnost in zaupanje, kakor nas pouči psihologija barv? Ali zato, ker je modra barva že po svojem besednem izvoru sopomenka za modrost?  

In tako lahko vsakdo na svoj način in iz svojega gledišča postane iz nemega opazovalca aktiven udeleženec v svetu Belih gmot z modro črto in v njih išče odgovore globokega duhovnega pomena. Pa čas ima, saj bodo bele gmote z modro črto tiho čakale nanj v Parku Pečno ob potki, ki pelje do hiše, v kateri bivajo ljudje, zapisani gozdu.

                                                                                  Iva Sivec