Tekst: Andreja Ipavec, Frančeva hči

Ali obstaja recept, kako se lahko človek ohranja tak, kot je moj oče. Prav gotovo je tu njegovo nenehno gibanje, zmernost, skromnost, nobenega pretiranega izobilja in njegov bistri in raziskovalni duh ter glasba, pesem, ki ga spremlja celo življenje.

In tu je še ljubezen do narave, hribov in vsega lepega, kar ga obdaja. Še nedavno se je povzpel na Kolovrat, in to čisto na vrh, kajti le od tam je lahko občudoval Benečijo, Alpe, Most na Soči .... Rad ima naravo okrog svojega rodnega Ročinja, ljub mu je Globočnjak pa Tolminski grad in grad na Doblarjem.

Moj oče je živa legenda, ki ogromno ve o teh krajih, vaseh, zaselkih in hribih ter ljudeh, ki so nekoč tu živeli, zato ga z veseljem spremljam na teh poteh.

Njegova mama Frančiška ga je rodila v Ročinju 29. januarja 1922. leta prav na svoj 30. rojstni dan. Bil je prvorojenec, sledilo pa je še 5 otrok. Kot prvorojenec in ker je bil drugačen od ostalih otrok, zelo priden in umirjen, je imel posebno mesto v družini. Edini se je tudi izučil za poklic. Ker je bil rad urejen, se je odločil, da bo postal krojač. Danes je poleg mojega očeta živa le še teta Pavla, ki živi na Bledu.

Doživel je tudi mnogo hudega. Kot italijanski državljan je bil mobiliziran v italijansko vojsko, po kapitulaciji Italije je bil v Grčiji, kjer so jih Nemci zajeli in odpeljali v taborišče v Nemčijo. Sam pravi, da mu ni jasno, kako je preživel vse te strahote in se po vojni celo peš vrnil domov.

Leta 1949 se je poročil z mojo mamo, Ano Kragelj z Doblarja. V revščini, res skromnem življenju tedaj, v hudem in dobrem sta živela, obstajala in še živita v slogi skupaj celih 63 let . Najprej sem se rodila jaz, dve leti za mano pa še moj brat Aleksander.

A tedaj je bilo življenje v teh krajih zelo težko, njegov poklic pa mu ni dajal dovolj za preživetje družine, zato sta z mamo iskala boljši kos kruha in pot ju je zaradi tega vodila od Bleda do Pirana, kjer sta se ustalila in oba delala do upokojitve.

V Piranu je pel pri Piranskem oktetu, tekmoval v oddaji Pokaži kaj znaš in zmagal, premagal je celo Lada Leskovarja. Nepozabno je bilo njegovo petje v piranski stolnici ali v cerkvi sv. Frančiška, kjer so se ljudje ozirali proti koru in se spraševali, kateri operni pevec bogati bogoslužje s takim angelskim glasom.

A on ni bil karierist, bil je in še vedno je skromen človek, ki je življenje posvetil družini. Tiho sta hrepenela, da se bosta nekoč vrnila domov, v deželo ob Soči. Njuna želja je bila živeti v naravi in z naravo ne ravno delati kmetije. Tako sta se po upokojitvi vrnila na Doblar.

Vedno je bil človek, ki je skušal vse sam narediti, pravi mojster za vse, a zame predvsem čudovit oče in kasneje dedek. Zelo ga je pretresla izguba najstarejšega vnuka Aljoša. A življenje gre na srečo naprej in potem sta prišli še dve vnukinji.

Pred 10 leti, torej za svoj 80. rojstni dan si je želel, da bi ti dve deklici krstili, kar smo mu tudi uresničili. Pri tem obredu je moj oče celo mašo sodeloval tako, da je na svoj sintisajzer igral in pel. Za to priložnost si je še sam zašil obleko, in to nič manj modno od Murine.

Od tedaj do danes se je marsikaj spremnilo, a rod gre naprej, saj je dočakal še rojstvi dveh pravnukinj. Res je srečen človek, izjemen mož, oče, dedek in pradedek. Spoštujemo ga in radi ga imamo.

Njegovo 90- letnico smo v krogu vseh, ki jih ima rad, lepo proslavili. Zdaj je najstarejši moški krajan na Doblarju in Ročinju. 

Če za koga velja, potem zanj zagotovo, da kdor hoče videti, mora gledati s srcem.