Anica se je rodila julija 1933. leta v Bistrenici ob Vardaju v Makedoniji, v bližini grške meje. Tu je bila v letu 1930 ustanovljena Slovenska kolonija. Sem so se zaradi fašističnega terorja in gospodarske krize umaknili številni Promorci., saj jim je bila Makedonija prikazana kot obljubljena dežela. Toda kmalu so ugotovili, da temu ni tako.

V Makedonijo je odšel najprej Aničin oče, kasneje mu je sledila še mama z družino. Zaradi slabih življenjskih razmer se je dužina leta 1936 vrnila v Slovenijo in sicer v Potravno pri Kambreškem. Preživljali so se z majhno kmetijo, kar jim je zadoščalo komaj za preživetje. Osnovno šolo je obiskovala na Kambreškem, vendar le kratek čas, saj so šolo zaradi vojne zaprli. Poučevanje je prevzala kar mama, ki ji je vcepila ljubezen do domače besede. Z dvajsetimi leti se je zaposlila v cementarni v Anhovem, kasneje pa je bila kar eneindvajset let kuharica v vrtcu in osnovni šoli v Desklah. Za poklicno kuharico se je izobrazila v Novi Gorici. Ponosna je, da ji kljub pomankljivi osnovošolski izobrazbi nadaljevanje šolanja ni delalo težav. Poleg rednega dela je tudi veliko pletla, predvsem jopice za butike v Novi Gorici in Ljubljani.

Pri triindvajsetih letih je spoznala Jožeta Koncuta in se z njim poročila. Rodil se jima je sin Stevart, ki jo sedaj, ko dneve preživlja v Domu upokojencev Nova Gorica, pogosto obiskuje in ji popestri in krajša sicer enolične dneve, saj je zaradi bolezni večinoma vezana na svojo sobo. Za zaposlene v domu ima same pohvalne besede in pravi, da zanjo zelo lepo skrbijo.

Po osmosvojitvi Slovenije, ko je bila že vdova in se je sin odselil, si je v bloku v Desklah odkupila stanovanje. Ker ni imela dovolj prihrankov, pa tudi bančnega kredita ni mogla najeti, si je denar izposodila pri dobrem znancu, ki ji je popolnoma zaupal. Da je lahko dolg poravnala pravočasno, je delala kot nočna negovalka v bolnišnici v Gorici (Italija) in negovala tudi druge starejše osebe.

Bila je vsestransko aktivna upokojenka: balinala je, udeleževala se je organizirane telovadbe, veliko je kolesarila in tudi gore je oboževala. Pri štiriinpedesetih letih je v enem dnevu (vzpon in sestop) osvojila Triglav.

Člani Društva upokojencev Deskle ji ob visokem jubileju iskreno čestitamo in ji želimo, da bi še naprej ostala tako optimistična.