Metoda se je rodila pred devetdesetimi leti kot najmlajša od petih otrok v kmečki družini pri Šiklčevih v Desklah. Tu je obiskovala osnovno šolo, seveda v italijanskem jeziku, ki je bil otrokom popolnoma tuj. Po kapitulaciji Italije leta 1943, ko so naši kraji prišli pod nemške okupatorje, pouka v šoli ni bilo več.

Vojni časi so bili hudi. Najbolj žalostno leto za njeno družino je bilo leto 1943, ko je v partizanih v Tolminskem Lomu padel komaj osemnajstletni brat Jožef. Smrt sina je očeta hudo prizadela, saj je kmetija ostala brez moškega naslednika. Po očetovi smrti leta 1945 je vsa skrb kmetije padla na ramena sester in mame, tudi prekop Jožefovih posmrtnih ostankov na domače pokopališče.

Na otroštvo ima sicer lepe spomine, četudi je morala kot deklica vsak dan voditi živino na pašo in zanjo skrbeti. Spominja se, kako je nekega dne na paši izgubila vola. Bila je vsa iz sebe, jokaje se je vračala proti domu. Ljudem, ki jih je srečala, se je smilila, tolažili so jo. Vol je namreč bil za delo na kmetiji neprecenljive vrednosti. Seveda je bil tudi oče zaskrbljen. Zato je najditeljem obljubil pijačo v domači gostilni. In glej ga šmenta! Vol se je kaj hitro našel. Vaški fantje so se namreč malo pošalili in vola skrili, zato ga ni bilo težko najti.

Prosti čas so otroci preživljali v igri vsepovsod, tudi na glavni cesti, saj takrat skoraj ni bilo prometa, razen kakšnega kolesa ali volovske vprege.

Po končanem osnovnošolskem šolanju se je zaposlila v menzi cementarne v Anhovem kot natakarica. Ustrezno izobraževanje za ta poklic je opravila v Bovcu. Začetki so bili težki, vendar ji je bilo delo všeč. Sčasoma je postala ekonom-nabavnik in v menzi je vztrajala vse do upokojitve. Še vedno vzdržuje stike z nekdanjimi sodelavkami.

Pri sedemindvajsetih se je primožila v Plave in si z možem Stojanom ustvarila dom, v katerem se jima je rodila hčerka Karmen. V zakonu sta skupaj preživela kar dvainšestdeset let. Stojana je spoznala na plesu v gostilni Zimic v Desklah. Prav tu je bila tudi dvorana, v kateri je kot mlado dekle nastopala v gledališki predstavi Kralj na Betajnovi. V mladosti je pela v pevskem zboru Svoboda Anhovo in v domačem cerkvenem zboru, z lepim altovskim glasom pa si še vedno popestri dan.

Metoda je kot vedno vesela, optimistična, nasmejana, čeprav ji zdravje včasih ponagaja.

Člani Društva upokojencev Deskle Anhovo ji želimo še veliko veselih, sončnih dni v krogu njenih najdražjih.