V sodelovanju z Zavodom Dolina Soče smo se vključili v Tedne za pohodnike in gurmane od reke do neba.
Trasa je bila napovedano zahtevna in precej dolga. Prehodili smo kar 19 km, v enem delu po skoraj neobljudenih poteh. Začeli smo v ŠRC Ložice in se najprej mimo Zamedvejega odpravili v Divjo jamo ob Zamedvejskem potoku. Tu sta bila še do konca prve svetovne vojne postavljena kačja glava iz Škeljaka in kamen Topeš, ki sta služila za obrede. Žal so po koncu prve svetovno vojne jamo poškodovali in izropali. Pot smo nadaljevali proti Vrtačam, kjer smo v Okrepčevalnici Na Skednju pokušali domačo frtaljo in praznično jed fižol v srajci, ki so jo na kmetiji Kobalar jedli ob zimskem kresu. Prav omenjena kmetija je bila tudi naša naslednja točka, saj je bila ena izmed devetih kmetij na staroverski romarski poti okoli Jelenka, ob katerih so, kot smerokazi, stali kamni s tremi puščicami. V njeni bližini sta nekoč stala tudi naraven neobdelan kamen Sohar ter Mavrski pil. Danes so od vsega ostale le še ruševine nekdanje mogočne kmetije in kapelica. Preden smo se spustili v dolino, smo se ustavili še na razgledni točki, kjer je stal zaznamovani hrast, ki so ga posekali in zažgali po novem letu 1919. Okoli njega so do takrat še stali kamni, ki so služili kot koledar, vse skupaj pa je služilo spomladanskim obredom za dobro letino. Od tam smo se čez Kamence in Goljevico vrnili v dolino.
Vesel korak in različna pripovedovanja ter spoznanja so se kar iskrili cel dan. Prijetno druženje ljudi, ki jih zanimajo podobne stvari, in navduševanje nad naravno in kulturno dediščino, sta spletla marsikatero vez in naredila čudovito vzdušje. Prijetna utrujenost na koncu dne je udeležencem pustila nasmeh na obrazu in željo, da se zopet vidimo.
Letošnji že 5. pohod Po poteh starovercev je potekal spet po drugi trasi, saj iz naših krajev izhaja toliko zanimivih mest in zgodb. Te dediščine, ki nam jo je zapustil naš rojak Pavel Medvešček, ne moremo izmeriti. Odkrivamo, spoznavamo in razumevamo jo iz dneva v dan. Žal se nam letos Pavlu ni uspelo pridružiti, čeprav vemo, da je bil z mislimi z nami in bi zagotovo prišel, če bi zmogel. Kmalu po pohodu se je na našo veliko žalost za vedno poslovil od nas in se, kot so temu rekli staroverci, odpravil na dolgo potovanje. Kljub temu bo za vedno ostal v naših srcih! Zato bomo še toliko bolj z veseljem pripravili pohod tudi prihodnje leto.
Manca Vinazza in Miha Mihelič
