Tradicionalno pripravo in spuščanje gregorčkov po Soči nam je preprečila epidemija, razglašena na dan dogodka. Vse načrtovane dogodke do junija smo odpovedali (čistilno akcijo, kresovanje, pohod na Prižnico, obletnico železniškega mostu v Anhovem), občni zbor pa smo z marca preložili na junij, ko nam ga je tudi uspelo izvesti.
Na občnem zboru smo, med drugim, razrešili »staro« vodstvo in izvolili novo ter sprejeli program dela za leto 2020. Program smo zasnovali ambiciozno, a nam je epidemija preprečila izvedbo večine dogodkov.
Ob poletnem solsticiju, 20 junija, smo se navsezgodaj skupaj s člani Društva obolelih zaradi azbesta (DOZA) napotili izpred kulturnega doma v Desklah proti Koradi. Na Goljevici smo bili prijazno sprejeti, Vida in Jože sta nam ponudila okrepčilne napitke in slaščice, Jože pa nas je popeljal tudi k cerkvi sv. Volbenka in nam povedal zanimivo zgodbo o njenem nastanku. Pot smo nadaljevali preko Kamenc do cerkve sv. Gendrce na Koradi. Tam so se nam pridružili še drugi člani društva DOZA, da bi se naužili čudovitih pogledov na dolino Soče, okoliške hribe in gore. Skupaj smo osvojili vrh Korade in se napotili k planinski koči, kjer nas je čakalo presenečenje. Presenečenje smo dočakali v koči, kjer sta nam Iztok Mlakar in David Šuligoj pripravila kratek koncert. Kar nismo mogli verjeti, da je Iztok z nami, tudi on pa je bil vesel ponovnega nastopa v živo. Na koncu pa smo pej še zapojali, ma da pokale so šipe, n pole vsak še malo jote ... Imeli smo srečo, da se je v tistem obdobju epidemija umirila in smo lahko izvedli tako navdihujoč dogodek, toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nismo doživeli.
5. pohod Po poteh starovercev je potekal v soboto, 19. septembra 2020. Tokrat smo se zbrali v športnem parku v Ložicah. Epidemiološke razmere niso bile takšne kot junija, kljub temu se nas je zbralo okrog šestdeset, zato smo pod vodstvom Mance Vinazza in Miha Miheliča ter ob upoštevanju priporočil in varnostnih ukrepov začeli pohod v smeri Zamedvej. Letos smo spoznavali kulturno in naravno dediščino desnega brega reke Soče. Najprej smo šli do mesta, kjer je nekoč stala skala Lozica, od tam pa v dolino Zamedvejskega potoka, kjer smo poleg neznane, a slikovite soteske obiskali Divjo jamo, naravno vrednoto. Na poti smo imeli nekaj težav s sršeni, a smo brez hujših posledic lahko nadaljevali pohod. Pot preko Vrtač, kjer smo spoznali lokalno kulinariko, nas je vodila do travnika, kjer je nekoč stal hrast in okoli njega kamniti koledar. Sprehodili smo se tudi do kmetije Kobalar, v bližini katere so stali Mavrski pil in Sohar ter kamen s tremi puščicami, ki je bil smerokaz na romarski poti okoli Jelenka. Vrnitev v dolino je bila preko Kamenc in Goljevice. Po 19 kilometrih in sedmih urah hoje smo se vrnili na izhodišče, kjer smo se okrepčali. Druženje ob zaključku pa ni bilo kot običajno, deloma zaradi ukrepov, predvsem pa zaradi odsotnosti Pavla Medveščka, ki je na prejšnjih pohodih delil svoje izkušnje in vedenje o starovercih. Žal je Pavle mesec dni kasneje preminil, pogrešali ga bomo, a njegovo dediščino bomo, tudi s pohodi po poteh starovercev, še naprej ohranjali.
Od oktobra dalje so se epidemiološke razmere tako poslabšale, da nismo mogli izvesti tradicionalnega pohoda na Vodice, kulinarične prireditve Štokolofest in pohoda na Prižnico s sveto mašo pri sv. Alojziju v Plavah. Upamo, da bodo zdravstvene razmere leta 2021 bistveno boljše in bomo lahko poročali o večjem številu dogodkov kot leta 2020. Ostanite zdravi. Srečno.
