Majhni
otroci domujejo tam, kjer so doma majhne stvari. Med majhnimi mizicami in
stolčki, majhnimi ležalniki, majhnimi lončki in krožnički. Poličke so polne
igrač, po katerih segajo majhne dlani. Medtem pa majhne dlani zrastejo,
zrastejo pa tudi majhne punčke in fantki in kar naenkrat pomahajo v slovo
svojim vzgojiteljicam in vrtcu. S pisanimi torbami na ramah se neke jeseni
čisto zares podajo v pravo šolo. V vrtcu ostanejo mlajši prijatelji in
vzgojiteljice, igralnice, igrače in topli spomini. Preden
pa otroci zares prestopimo v šolo, jo spoznavamo po malem. Prvošolci nas
povabijo na igrice, ki so se jih naučili in nam zapojejo pesmice. Ko se pomladi
vpišemo v šolo, nas pričakajo učiteljice s pravljicami, skupaj si izdelamo
lutko ali igračko. Navadno se s prvošolci pred počitnicami skupaj poigramo na
šolskih igralih, letos pa smo metulji in čebele povabili šolarje nazaj v vrtec.
Bila
je zima in december je čarobno zadišal po drobnih pozornostih in po času, ki ga
darujemo drug drugemu. Prvošolci smo se naučili veliko pesmic in pravljice, ki
nam jih ob jutrih bereta učiteljici, radi zaigramo. Veseli smo bili, ko sta nam
učiteljici predlagali, da povabimo vrtičkarje in nestrpno smo čakali na naše
srečanje, da pokažemo, kaj vse že znamo. Povabili smo metulje in čebele in njihove vzgojiteljice. Zaigrali smo jim
igrico Sedem medvedov. Zaplesali smo ob pesmi Abraham ma sedem sinov. Pravljica
pravi, da se bodo medvedki spet srečali čez trikrat tri dni, mi pa smo se z
vrtičkarji srečali spet pomladi.
Veseli
smo bili povabila v vrtec in težko smo čakali na četrtkovo jutro. Pogovarjali
smo se o igračah, s katerimi smo odraščali in o igralih na vrtičkarskem
igrišču.
Četrtkovo
jutro je bilo megleno, vzeli smo copatke in zmajčke za vrtčevske otroke.
Andreja nas je pričakala pred vrtcem, otroci in vzgojiteljice pa med vrati
igralnic. Obdarili smo metulje in čebele, skupaj smo zapeli pesmico o treh
nagajivih žabah in naši gostitelji so nas povabili v igralnice, kjer smo se
skupaj igrali. Postregli so nas s čajem in čas druženja je prehitro minil.
Vrnili
smo se v šolo. Nestrpno pogledujemo skozi okna, kdaj opazimo vrtičkarje na
sprehodu. Stopili bomo k oknom in jih pomahali. Kdo ve, če bo kolona zavila
proti šoli. Stekli jim bomo naproti in jih povabili, da se pomudijo pri nas.
Metulji, čebele in učenci 1.a in 1.b




