Mati, sešijte mi punčko, so prosile deklice - naše babice. Poleti so naletele na gluha ušesa, kajti njihove mame so plele na njivah in grabile v senožetih. Pozimi že mogoče, če so za šiviljo potovko pri hiši ostali koščki blaga, premajhni celo za otroško rutico ali predpasniček male deklice. Punčke iz cunj so bile najljubša in največkrat edina igračka podeželskih deklic. Mehke, iz ostankov cunjic doma narejene punčke so bile njihove ninice in zaupnice, kadar se jim je godila krivica in so bile žalostne, hkrati pa njihovi otroci, ob njih so se deklice učile svojo bodočo vlogo mamic. Prvi marčevski ponedeljki so bili za naše drugošolce zanimivi, saj smo počeli same zanimive reči. Punčkino ponedeljkovo jutro se je začelo s pravljico Poljub za žabico Kvakico, prebral nam jo je igralec Pavle Ravnohrib. Po malce drugačni pravljici, Pavle jo je s svojim glasom imenitno predstavil, smo izdelali punčke iz cunj. Naše punčke niso bile vedno punčke, med izdelki so bili tudi fantički, ki so jih izdelali naši fantje. Iz ostanka lanene rjuhe smo napravili rokice in glave, nanje smo pritrdili volnene laske in narisali obrazek. Nekatere drugošolke znajo spletati imenitne kitke in naučile so še sošolke. Deklice smo oblekli v oblekice in jih prepasali s svetlimi predpasniki. Fantkom smo krilca spremenili v hlače in družina naših mehkih igračk je bila pripravljena za razstavo in igro. Punčke in fantiči so dobili svoje slikice še v zvezkih, mi pa smo se nastavili prijaznemu pomladnemu sončku.

Učenci 2.a in 2.b z učiteljicama Ireno in Mojco