Logo MojaObčina.si

Horjul

DANES
1°C
-5°C
JUTRI
2°C
-2°C
Deli
2089

Večer z očeti v skupini Čebele

»Kolikokrat gremo še spat do večera z očeti?« je vprašala deklica. »Še štirikrat,« je odgovorila vzgojiteljica. Prišel je nov dan in vprašanje se je ponovilo, le odgovor je bil drug: »Še trikrat. Do takrat pa moramo še malo pospraviti igralnico, pobrisati prah, urediti materiale, da bo lepo in čisto, ko boste v vrtec pripeljali svoje očete.« Otroci so se z veliko vnemo lotili urejanja igralnice. Petek, 2. december, se je počasi približeval in otroci so vse bolj nestrpno pričakovali dan, ko bodo v vrtec pospremili svoje očete. 

Pa je le prišel težko pričakovani trenutek. Malo pred 17. uro so se odprla vrata in na hodniku so se že zaslišali razigrani otroški glasovi, ki so se pomešali med vprašanja spremljevalcev: »A lahko na tvoj znak obesim jakno? Obut moraš copate! Počakaj me, a ne bova šla skupaj not'r?« Neučakani otroci so komaj počakali, da se očetje uredijo in skupaj vstopijo v igralnico. Otroci so si hitro našli svoje delo. Na njihovih mizah so se zvrstile različne dejavnosti: od barvanja do sestavljanja, igranja spomina, natikanja perlic, šivanja ... in med drugimi so prišla na vrsto tudi dela, ki se jih otroci redko lotijo. Ker je bilo v igralnici za vseh 39 udeležencev premalo prostora, so imeli prostor za delo pripravljen tudi na hodniku pred igralnico. Tu je bila posebej za ta večer pripravljena tudi likovna delavnica na temo snežna vas, kjer je vsak udeleženec moral izdelati eno stvar; pobarvati in izstriči dečka, deklico ali sneženega moža, izdelati snežinko ali zasneženo hišo. V prijetnem vzdušju in ob klepetu je čas hitro mineval. Malo po 18. uri smo zaključili z delom z materiali in pripravili prostor v igralnici za skupno dejavnost. Posedli smo se na stole, se prešteli in pogledali, če kdo manjka. Vsem manjkajočim smo zapeli bans Konjenik, ob katerem smo se kar dobro razgibali. Sledila je zgodba Nekega sneženega dne, pri kateri so imeli udeleženci nalogo, da na določene besede vstanejo in se potem usedejo nazaj. Da smo to lažje izvedli, si je vsak izžrebal listek, na katerem je bila slika njegove besede. Med prebiranjem zgodbe je bilo kar nekaj smeha, saj je naneslo, da so bile deklice ravno najvišji očetje. Po zgodbi je sledila igra tišine, ob kateri so udeleženci na okna igralnice pritrdili izdelke, ki so jih izdelali na likovni delavnici. Za konec pa smo še vsi skupaj zapeli Pesmico o snegu J. Bitenca. Sledila je še pogostitev s suhim sadjem, sokom ali vodo.
Popoldne se je tako počasi prevesilo v večer in malo pred 19. uro so se malo utrujeni, a še vedno zgovorni otroci s svojimi spremljevalci počasi začeli odpravljati proti domu. Malo pred pol osmo zvečer pa se je v igralnico in garderobo naselila tišina in skozi okno si lahko videl le še obrise velikih in malih postav, ki so v parih hitele proti domu.

 

Barbara Čepon

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!