Majhni otroci domujejo tam, kjer so doma majhne stvari. Med majhnimi mizicami in stolčki, majhnimi ležalniki, majhnimi lončki in krožnički. Poličke so polne igrač, po katerih segajo majhne dlani. Medtem pa majhne dlani zrastejo, zrastejo pa tudi majhne punčke in fantki in kar naenkrat pomahajo v slovo svojim vzgojiteljicam in vrtcu. S pisanimi torbami na ramah se neke jeseni čisto zares podajo v pravo šolo. V vrtcu ostanejo mlajši prijatelji in vzgojiteljice, igralnice, igrače in topli spomini. Preden pa otroci zares prestopimo v šolo, jo spoznavamo po malem. Prvošolci nas povabijo na igrice, ki so se jih naučili in nam zapojejo pesmice. Ko se pomladi vpišemo v šolo, nas pričakajo učiteljice s pravljicami, skupaj si izdelamo lutko ali igračko. Navadno se s prvošolci pred počitnicami skupaj poigramo na šolskih igralih, letos pa smo metulji in čebele povabili šolarje nazaj v vrtec. 
Bila je zima in december je čarobno zadišal po drobnih pozornostih in po času, ki ga darujemo drug drugemu. Prvošolci smo se naučili veliko pesmic in pravljice, ki nam jih ob jutrih bereta učiteljici, radi zaigramo. Veseli smo bili, ko sta nam učiteljici predlagali, da povabimo vrtičkarje in nestrpno smo čakali na naše srečanje, da pokažemo, kaj vse že znamo. Povabili smo metulje in čebele  in njihove vzgojiteljice. Zaigrali smo jim igrico Sedem medvedov. Zaplesali smo ob pesmi Abraham ma sedem sinov. Pravljica pravi, da se bodo medvedki spet srečali čez trikrat tri dni, mi pa smo se z vrtičkarji  srečali spet pomladi. 
Veseli smo bili povabila v vrtec in težko smo čakali na četrtkovo jutro. Pogovarjali smo se o igračah, s katerimi smo odraščali in o igralih na vrtičkarskem igrišču. 
Četrtkovo jutro je bilo megleno, vzeli smo copatke in zmajčke za vrtčevske otroke. Andreja nas je pričakala pred vrtcem, otroci in vzgojiteljice pa med vrati igralnic. Obdarili smo metulje in čebele, skupaj smo zapeli pesmico o treh nagajivih žabah in naši gostitelji so nas povabili v igralnice, kjer smo se skupaj igrali. Postregli so nas s čajem in čas druženja  je prehitro minil. 
Vrnili smo se v šolo. Nestrpno pogledujemo skozi okna, kdaj opazimo vrtičkarje na sprehodu. Stopili bomo k oknom in jih pomahali. Kdo ve, če bo kolona zavila proti šoli. Stekli jim bomo naproti in jih povabili, da se pomudijo pri nas.

Metulji, čebele in učenci 1.a in 1.b