Letošnja zima je natresla kar nekaj snega, tako da smo se
kepali, nasankali po vzpetinici ob naših učilnicah, zgradili snežne bunkerje in
snežake. Zaželeli smo si daljših dni, tekanja za žogo, iger v pesku in na
igralih. V goste smo povabili vesele kurente. Naslikali smo jih in slike obesili
ne stene učilnic. Izdelali smo si maske kurenta, vsak svojo. Ko so bile maske narejene,
so odšle z nami domov, da so spomnile naše mame na sladke ocvrte miške in
pustne flancate. Le kaj bi porekle maškare, če ne bi imeli ničesar za pusta
hrusta? Jim bi uspelo odgnati zimo in prignati
pomlad v našo dolino? Kdo ve.
Na pustni torek naših prvošolcev ni bilo v šolo, namesto
njih je učiteljici čakalo polno veselih, igrivih maškarc. Ampak začuda tudi
učiteljic ta dan ni bilo v šolo. V učilnici 1. b je zacvetela velika roža, v
učilnico 1. a pa je zašel medved. Maškarcam sta njuna glasova zvenela čudno
domače, pa tudi roži in medvedu se je dozdevalo, da poznata glasove maškarc. Popoldne so naše maškarce zaplesale na šolskem plesu, potem
pa so izginile brez sledu. V sredo so na stolčkih spet sedeli naši prvošolci, v
šolo pa sta se vrnili tudi učiteljici. Z oken in sten so se umaknili snežaki, v
razred smo povabili pomlad. Kdaj pa ji bo uspelo natrositi belih zvončkov po
osojnih bregovih, na sončno stran pa veselih trobentic, žafrana, zelenega
hostnega teloha, zdravilnega pljučnika in jetrnika? Na to pa še čakamo.
Zapisali učiteljici prvih razredov Irena in Mojca