»Letošnji rojstni dan je nekaj posebnega, jeseni pojdeš v šolo,« odrasli radi dodajo voščilu petletniku in šestletniku.

Pa je res odhod v šolo tako velika prelomnica v življenju naših deklic in dečkov? V Horjulu se trudimo, da to ne bi bilo tako. Horjulski vrtec in horjulska šola sta med seboj že dolgo tesno povezana. Mogoče že od takrat, ko so bili otroci učiteljic elementark vrtičkarji. Ti so že davno prerasli vrtec in tudi šolske klopi, vez z vrtcem pa je ostala še vedno živa.

V prvem razredu smo se naučili že vse velike črke, računati znamo do deset, naučili smo se tudi igrico Kaj če. Pravzaprav je bila to pravljica, ki sta jo naši učiteljici prebrali svojim učencem na prvi šolski dan. Učiteljica je iz nje napravila igrico, izdelali smo lutke in se naučili besedilo. V šoli smo se naučili veliko novih pesmic, naši učiteljici sta povezali pesmice in igrico v celoto. Obljubili sta nam, da bomo igrico zaigrali našim mlajšim sestricam in bratcem, tistim, ki so ostali še v vrtcu. Bila je zima, zato smo z nastopom čakali. Ves čas smo nestrpno čakali na naše male goste.

V hladnem ponedeljkovem dopoldnevu smo zagledali četico, ki se je pomikala proti šoli. Posedli smo jih na naše stolčke pred učilnicama, jim zapeli pesmice in zaigrali igrico. Igrica pripoveduje o strahu živali, ki živijo svoje mirno življenje na kmetiji do prihoda novega člana. Vsak vestno opravlja svoje delo in gre jim dobro od rok. Strah jih je, kaj se bo zgodilo z njimi, če bo novi družinski član prevzel njihov posel. Med njihovim modrovanjem pa si prišlek neopazno poišče zaposlitev, o kateri niso nikoli razmišljali, vendar jih navduši.

Po igrici smo metulje in čebelice povabili, da so se nam pridružili pri igri. Skupaj smo se odpravili na igrala in videti je bilo, da so našim naslednikom prav všeč. Vsi pa smo uživali v našem druženju.

Horjulski prvošolci z učiteljicama Ireno in Mojco