Navada je, da ob smrti poslušamo življenjepis rajnika. Atija pa bomo predstavili drugače. Skozi utrinke zgodb, ki smo jih doživeli z njim.

Bili smo majhni, ati pa je bil velik. Ni bil veliko z nami, vedno pa je prihajal z zanimivimi stvarmi. Prinašal nam je negodne ptičke, ki so padli iz gnezda in ježke. Ati lovec nam je kazal stopinje živali na blatnih gozdnih poteh.

Svojo največjo punčko si je posadil na kolena, kjer je varno sedela in sesala svoj palček. Ko je njegova deklica odrasla, se je razveselil njenih dečkov pa tudi drugih vnučkov. Na zunaj pogosto robat je ob rojstvu malega Gabra prehodil gmajno Bukovje po dolgem in počez, da je našel mlade gabre in jih posadil, da bodo za našo hišo rastli skupaj z našim Gabrom.

Poti okoli naše hiše so zdaj drugačne. Atija ni več na poti za gričem vračajoč se iz Kavc, ne srečamo ga v bregu pod hišo in ne v Kavtrih, ko se vrača z vasovanja pri Balkc ali Gorjanc. Ob mizi za kuhinjsko mizo je prazen stol, kjer je reševal križanke. Ni več njegovih dolgih modrovanj, kadar je bil ravno pravšne volje. Večkrat smo jih bili siti, zdaj pa je vse čudno tiho.

Pa še nekaj. Ob tvojem odhodu in naši žalosti, so naši najmlajši začutili našo ranljivost in spoznali, da njihovi veliki odrasli niso tako močni kot so mislili.

Ati, hvala, ker si.