Preko Vrhnike, Logatca, Cola in Otlice ter skozi Trnovski gozd smo se peljali do Predmeje in na Lokve, kjer smo popili jutranjo kavico in si ogledali gozdarski muzej o Trnovskem gozdu. Med potjo smo si ogledovali naravo, ki je tudi na tem koncu kazala žalostno podobo posledic februarskega žleda.

Iz Čepovana smo prispeli v Lokavec in v stari kovačiji spremljali kovača pri oblikovanju izdelka. V njihovem muzeju smo si ogledali nekdanje izdelke, ki jih večina mlajših danes ne pozna več. 

Na planoti Banjšice smo na razgledni točki občudovali lepote Julijskih Alp in Soške doline, vendar le kratek čas, saj je ta planota značilna po najmočnejši burji na tem območju in je tega dne upravičila svoj sloves.

Najlepše doživetje tega dne nas je čakalo v Kalu nad Kanalom, kjer smo si ogledali podružnično cerkev sv. Tomaža, ki leži nad vasjo Koprivišče. Cerkev je bila v gotskem slogu zgrajena konec 15. stoletja in pozneje obnovljena. Do nje nas je pripeljal lokalni vodič, ki je v zadnjem delu poti, tik pod cerkvijo, s svojim vriskanjem in klicanjem iz gozda privabil neko damo v 120 let starih oblačilih. Ta je s svojim hudomušnim nastopom v tamkajšnjem dialektu predstavila zgodovino kraja in cerkve ter očarala in nasmejala slehernega izmed prisotnih.

Nad reko Sočo in Solkanom smo se povzpeli po strmi romarski poti do Svete gore. Pod do bazilike ni prijazna in od voznika zahteva veliko spretnosti, potnikom nekoliko slabših živcev pa priskrbi tudi nekaj andrenalinskih trenutkov. Na cilju smo pričakovali kakega predstavnika bazilike, vendar ni bilo nikogar. Tega dne je bilo tudi romarjev le za peščico, bližnji lokali pa niso dajali občutka gostoljubja. Toda vse to nas ni niti slučajno spravilo v slabo voljo, saj je bil pred nami naslednji, nadvse pomembni cilj – kosilo.

V prijetnem gostišču ob reki Soči v Solkanu smo se okrepčali z nadvse okusnim kosilom. Vrnili smo se polni prijetnih vtisov in pozitivne energije. Odpeljali smo se v suhem vremenu in se v takšnem tudi vrnili. Le med vožnjo proti domu je deževalo, kar pa ni motilo nikogar, saj je večino izletnikov premagal prijeten dremež, kar se seveda za naše udeležence povsem spodobi.

Zapisala: Olga Gabrovšek

Fotografija: Tone Čepon