Zvečer je tipi oživel. V plesu ognja in senc je človek prav zlahka videl duhove svojih prednikov in dobil občutek, da je svet čaroben. Šotor je ves svetil kot prekrasen lampijon. Rege so imele brezplačne koncerte pozno v noč, niso jih zmotili ne bobni, ne petje, ne zgodbe davno minulih časov.

Oboroženi z lubenico smo jo mahnili na Koreno (729 m). Gori se nam je odprl prelep razgled na druge polhograjske hribe ter dežne zavese, ki so se podile okoli Krima. Škotskega goveda in damjakov očitno to ni ganilo, mi pa smo se raje vrnili k ješprenovi mineštri.

V taboru smo z leskovimi kopji ciljali v nagniti jabolček, streljali z loki, na ognju kuhali marmelado in pekli palačinke (seveda tudi vse ostalo), se igrali v in ob vodi, žonglirali, trobili in piskali v piščali ter didžeridu in vse drugo, kar nam je padlo na pamet.

Sredi tedna je šel mlajši del družbe v ZOO Park Rožman, starejši otroci pa smo se čez drn in strn napotili do jame. Mimogrede smo nabrali lisičke za lisičjo juhico in pri stari domačiji pod lipo, vredno svojega imena, zapeli njej v čast. Jamski rov je bil dobrodošel in učinkovit naravni hladilnik.

Poseben obisk smo namenili modrasom. Primoževi prijatelji so bili izjemno ljubeznivi. Eden je zvit v klobčič potrpežljivo čakal, da smo si ga vsi prav od blizu in prav natančno ogledali. Čudili smo se, kako so ta bitja mirna, plaha in neagresivna. Sladkali smo se z robidnicami, opazovali sledi v pesku in nazaj grede v zapuščenem kamnolomu vzeli s seboj mešanico sivega kamnitega prahu in vode, da smo se lahko zamaskirali v slone.

Pet dni je bilo hitro naokoli, a treba se je raziti, ko je najlepše. Kot že ničkolikokrat smo ponovno začutili, da smo ljudje in edinole ljudje tisti, ki ustvarjamo dobro vzdušje in se lahko imamo skupaj zelo lepo. V preprostih stvareh in radostni igrivosti. Takih trenutkov duša nikdar ne pozabi, saj so iskreni in ljubeči.

Primož Bizjan,
Center Astera