Na kampiranju horjulske gasilske mladine na Pokojišču nad Borovnico so trije člani športno-kinološkega društva Krim, Jerneja, Ajda in Jani, predstavili, kako poteka treniranje in delo reševalnih psov ter njihovih vodnikov. Teh je v Sloveniji okoli sto in so – tako kot gasilci – del sistema civilne zaščite.
Drugi dan kampiranja na Pokojišču nad Borovnico je med drugim na vrsto prišlo posebno presenečenje, ki si ga je mladina PGD Horjul prislužila kot nagrado za celoletno dobro delo in vključevanje v gasilsko organizacijo. Vedeli smo, da nas bo nekdo obiskal, a spremljevalka in hkrati članica društva PGD Horjul Ema, ki je vse skupaj organizirala, je bila do konca precej skrivnostna. "Pridejo trije, a v bistvu jih bo šest ali sedem," nam je dejala nasmejana, vedoč, da se nam niti sanja ne, kaj bi to lahko bilo. Dokler se niso okrog vogala gasilskega doma na Pokojišču prikazali trije vodniki enote reševalnih psov Športnega kinološkega društva Krim, Jani, Jerneja in Ajda, ter njihovi pasji spremljevalci.
Ena od psičk, labradorka Zila, je aktivni reševalni pes, z lastnikom Janijem sta eden od okoli 100 aktivnih reševalnih parov v Sloveniji, ki delujejo v okviru Gorske reševalne službe in sistema civilne zaščite. Jani, Jerneja in Ajda so nam povedali, kako prideš v to ekipo, kako potekajo treningi, kako reševanje.
Reševalni psi so del reševalnih ekip postali, ker imajo zelo izostren vonj. To pa seveda ni edini pogoj, da lahko postanejo psi reševalci. Pes mora imeti močan nagon in željo po iskanju, mora biti vodljiv, "odporen" na hrup in prisotnost drugih psov – reševalne akcije namreč vedno potekajo ekipno. Po besedah Janija mora biti pes tudi gibčen, ne sme biti ne prevelik ne premajhen, saj akcije pogosto potekajo na zahtevnem terenu. Njegova Zila je labradorka, med reševalci je še veliko zlatih prinašalcev, belgijskih ovčarjev in podobnih pasem.
Pri nas jih najpogosteje na pomoč pokličejo, ko potekajo iskalne akcije za pogrešanimi v naravnem okolju (na primer v gozdu ali v gorah). Ekipe vodnikov z reševalnimi psi se razporedijo v linijo in vsak pes preišče določeno območje ter išče vonj po človeku. Če ga najde, zalaja. Za to je potreben tudi reden trening iskanja.
Da vodnik in pes postaneta del ekipe reševalcev, morata opraviti izpit. Tako pri nas kot v tujini obstajata dve vrsti izpitov: iskanje pogrešanih v gozdu in reševanje zasutih iz ruševin. Jani in Zila sta lani dobila tudi evropsko licenco za reševalne pse za reševanje v gozdovih, medtem ko je licenca za ruševine bolj zahtevna, saj je psu iskanje v ruševini zaradi obilice zunanjih dejavnikov precej težje. Tu namreč pes pogosto človeka ne vidi: naučiti, da mora pri iskanju v ruševinah najti lebdeči vonj človeka nad površino ruševine, ga zasledovati do točke, lokacije kjer je ta najmočnejši in potem to mesto označiti z laježem.
Čeprav v okviru iskalnih akcij opravljajo zahtevne naloge, so v družbi 30 mladih pokazali tudi svojo igrivo plat, se pustili crkljati in z veseljem jemali priboljške z naših rok.
V imenu PGD Horjul se vsem vodnikom ter Emi še enkrat iskreno zahvaljujemo za nepozabno presenečenje.
Andreja Lončar
