Zemlja je šla skozi mnoge krize tekom tisočletij, še nikoli pa ni šla skozi krizo, ki jo je povzročil človek. Stara modrost nas uči, da imamo v trenutkih skorajšnje katastrofe dano možnost vnovične povezave z Virom. Naša občutljivost nam pove, da nas ta prasila podpira in vabi, včasih jo občutimo kot navdih po temeljiti spremembi svojega življenja, po smelih dejanjih, po katerih smo dolgo hrepeneli, pa si jih nismo upali narediti. Zdaj pričamo takemu trenutku, ki ga budni ne bi smeli prezreti. Voljno se mu prepustimo k preobrazbi iz hodečega telesa v čuteče bitje.

Zemlja je iz istega vira kot smo mi, iz Vira, ki se zaveda samega sebe in se zaveda tudi nas. Že dolgo nam zemlja ječi pod nogami, poka po šivih, sleherna ped njene prsti je prepojena s krvjo in kriči po upoštevanju in spoštovanju. Njena zavest je stara in modra, smemo in moramo se ji predati, da nas potegne iz globoke zatopljenosti v imaginarni svet, ki smo si ga opredmetili in ga vrinili medse in med njo. Prepoznajmo jo kot čuteče bitje, ki nas hrani, varuje in neguje kljub temu, da jo surovo ropamo in dušimo z miselnimi in stvarnimi vnosi, ki jih ne more v nedogled prebavljati. Naše navade in življenjski slog naj zrcalijo spoštovanje do življenja tako, da sebi omejujemo nenaravne gone in potrebe in vzamemo z zemlje le toliko, kot nujno potrebujemo.

Smo zadnja generacija, ki imamo še možnost propad obrniti v razcvet in se začnemo zavestno odpovedovati tempu, načinu življenja, prepričanjem in rešitvam, ki so se izkazale za zmotne. Lezimo na zemljo in začutimo njeno ječanje. Nahranila nas bo s svojo modrostjo, milino, plodnostjo in navdihom in iz nas izrinila vse bolne potrebe. Ona in mi smo soustvarjalci neskončne bujnosti življenja. Zdaj je čas za smele poteze in za zvestobo iskrenosti!

Za Hosto Marjeta Šumrada