Kaj mislimo s 'seboj', ko rečemo, da se ljubimo? Ljubezen ni redka dobrina, določena le za izbrane. Vsi jo imamo, obstoj je ljubezen, življenje je ljubezen. Svobodo imamo le v tem, kam jo bomo usmerili. Prepoznamo jo skozi naše strasti. Naj bo to pijača, hrana, avto, posel, otroci, živali, privlačni ljudje, šport, veščina... vse poganja ista sila, ljubezen. Ljudje imajo navado razlikovati ljubezen na dobro, božansko ljubezen in na slabo, na libido, živalsko strast. Vse pa je ena-in-ista ljubezen, ki se razpršuje v spekter barv kot bela svetloba skozi prizmo. Rdeča barva je Freudovski libido, vijolična agapé, božanska ljubezen, spekter barv vmes pa prijateljstvo, obzirnost in sočutje.

Katerokoli ljubezen imamo, jo najprej pripravimo do gibanja, da bi jo lahko usmerjali kot avto, ki ga moramo najprej zagnati, da ga lahko vozimo. Lahko je biti spreten voznik stoječega avta. Ko ugotovimo, kaj je naša ljubezen, se poglobimo v njeno nrav. Sebičneži pravijo, da se imajo radi, pri čemer prihaja do nesporazuma, ker je sebstvo nemogoče ljubiti. Ljubiti samega sebe je tako kot poljubiti samega sebe, to je povsem nemogoče. Podrobno opazovanje prinese uvid, da je sebstvo izmuzljivo kot ugriz lastnega repa.

V iskanju lastnega repa so lahko težave. Ko raziščemo to, kar ljubimo recimo otroke, denar, potovanja, naravo, intelektualne izzive, knjige itd., pridemo do bleščečega uvida, da nič od tega nismo mi. Tudi če ljubimo ljudi, čeprav sebično zaradi koristi, ne ljubimo sebe. Od tod nenasitna lakota po vedno več in več 'ljubezni'. Iskrena poglobitev v lastno sebičnost lahko sproži prelepo preobrazbo v odkrito sebičnost, kakršno poosebljajo mačke, v kateri nehamo zavajati (sebe in druge).