Bolj prefinjeni učitelji pravijo, naj se odpremo tako, da meditiramo in vadimo duhovno disciplino v upanju, da se dotaknemo te moči. Bolj grobi učitelji pravijo, da potrebujemo močnejšo vero, več poguma in odločnejšo voljo, da postanemo zgled svetih. V obeh primerih smo izjemno pametni hinavci.  Poglejmo, kakšen izziv za 'sodnike' in 'diktatorje' je ljubiti.

Nihče ne mara ljubezni, ki ni dana prostovoljno. Poročimo se z obljubo romantične ljubezni, da se bomo ljubili v dobrem in slabem, dokler nas smrt ne loči. Po nekaj letih spoznamo, da temu ni (več) tako. Obljuba, ki je bila dana naivno iskreno, jo zdaj iskreno ne moremo več izpolnjevati. V nas se pojavi krivda, ki očita sebi in drugemu.

Sebičneža ne moremo naučiti nesebičnosti, nikakor. Karkoli sebičnež naredi, naj bo to donacija ali pomoč drugemu, bo to naredil sebično. To bo naredil s fascinantno samo prevaro in pogosto prevara tudi druge. Posledice hlinjene ljubezni so izjemno uničujoče, ker ustvarjajo intuitiven odpor. Ljubezen ne more ne ljubiti in mi smo ljubezen. Zapoved ljubi drugega kot samega sebe je dobro premišljena. Zalomi se, kadar želimo to zapoved uresničevati z namenom pokorščine ali da postanemo dobri ljudje in ne zato, ker tako hočemo. Če smo sebični in se odločimo, da želimo ljubiti in naredimo vse, da bi to dosegli, opazimo, da le vse bolj 'ljubimo' sebe. Kaj pravzaprav je ljubezen do sebe? 

Za Hosto Marjeta Šumrada