Vsake toliko se med ljudmi vzdigne nekdo, ki se zdi, da se ljubezen iz njega razliva kot sonce. Verstva poskušajo ta žar prenesti na vernike z zapovedmi, tehnikami, metodami in obredi. Ta poskus je podoben psu, ki lovi lasten rep. Lahko pozorno opazujemo vedenje nekoga, ki ima moč ljubezni, spišemo cel katalog njegovega obnašanja in ga prenesemo v svoje vedenje, pa ne bomo nič bolj ljubeči kot prej. Kopiranje forme ne spremeni vsebine. 

Recimo, ena lastnost ljudi, ki izžarevajo to čudovito univerzalno ljubezen je, da so bolj kot ne 'hladni' do telesne ljubezni. Ta drža ni iz prepričanja, ampak izkustvena. Razlog je malo znan. Erotična ljubezen z 'zunanjim svetom' povzroči tako močno zdraženje živčnih končičev, da erogena cona postane naš 'cel svet'. Univerzalna ljubezen je skrčena na eno samo točko. Ljudje univerzalne ljubezni preprosto ne marajo svoje pozornosti tako silovito usmerjati le na telesne dražljaje. Druga lastnost je, da imajo navado dajati. So kot reka, ki spotoma pobere to in ono in odloži, kjer je potrebno. Bolj, ko dajejo, več prostora imajo v sebi za še bogatejši prejem.

Zapoved ljubi svojega bližnjega kot samega sebe ima božanski izvor. Avtor tega je izjemno moder, a je ena težava. Če sem pripadnice vere, ki me tega uči, se bom obnašala do sovražnega človeka kot do prijatelja ali ljubimca, čeprav ne čutim tako. Tako se bom obnašala zato, ker mi nekaj zunanjega to zapoveduje in se zdaj lahko 'uvrstim' med dobre ljudi.

Ljubezni ne moremo imitirati, nobenega načina ni, da bi jo dobili, vseeno pa jo potrebujemo. Moramo zacveteti v ljubezni, drugače nas ne bo. Kako do nje? Obstaja način, da smo 'odprti' zanjo enako kot je hiša z odprtimi okni pretočna za veter in prepih.

Za Hosto Marjeta Šumrada