Ja, tudi Biserke smo komaj dočakale, da smo lahko ponovno začele z vajami in razgibale svoje glasilke. V juniju smo se uspele kar nekajkrat srečati z našim zborovodjo Fernandom Mejiasom, da smo ponovile svoj repertoar in se naučile tudi nekaj novega. Seveda je ravno javni nastop tisto, kar vedno požene kri po žilah in da smisel vsem vajam. Tako smo se odločile, da sezono zaključimo tam, kjer naš nastop vedno pozdravijo z veseljem, hvaležnostjo in sproščenostjo, in kamor se vsako leto vsaj enkrat vrnemo. Poleg raznolikih priredb slovenskih ljudskih pesmi smo zapele tudi nekaj pesmi z angleškim besedilom. Precej pesmi so varovanci Doma poznali in so se nam pridružili pri petju. Nastop sta popestrila naša Fernando in Katarina s spremljavo na kitari in flavti. In tako prelepa, vsem poznana skladba Na vrhu nebotičnika, tokrat ni zazvenela na mali terasi sredi Ljubljane, ampak kar v Grosuplju. Vrhunec nastopa je bil Brigitin solo vrisk, kar nas niti ni presenetilo, saj so nam stanovalci doma že na začetku nastopa dali vedeti, da je Brigita, ki je zaposlena v Domu, »njihova«. »Še se bomo vrnili,« smo jim obljubili. 

 

Naj zaključim tale zapis z lepo mislijo, ki sem si jo sposodila od ameriškega politika in diplomata Adlaia E. Stevensona: »V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.« In za pevce in ljubitelje petja zagotovo velja, da imamo precej radosti in življenja v svojih letih.