Sredi decembra, ko so Toplice spreminjale svojo podobo in so za nekaj časa zaživele v soju lučk ter je iz hiš dišalo po cimetu, kuhanem vinu, je 14. decembra praznovala svoj 90. rojstni dan učiteljica in tovarišica Draga Jerše. Ob rojstnem dnevu smo jo na njenem domu obiskali predstavniki občine, KORK, zveze borcev za vrednote NOB in ji voščili za njen praznik. Že takoj na vratih je poskrbela za smeh in dobro voljo. Ko je pred njo stopil župan z besedami: »No, saj me gotovo poznate.«, mu je takoj odgovorila: »Kaj ne bi poznala tega, ki me je za 20 let pomladil.« V smehu in dobri volji, za katero je tovarišica Draga poskrbela kar sama, ob dobrotah, ki ji jih je pripravila njena snaha, in v klepetu je čas kar prehitro minil.
Tovarišica Draga se je rodila na Jami pri Dvoru na veliki kmetiji. Oče in mati sta kmetovala, oče pa je poleg tega znal pozdraviti marsikatero bolno žival v Suhi krajini. V tistih časih so morali za delo poprijeti tudi otroci. Tako je že v rani mladosti spoznala trdo kmečko življenje, obenem pa se je v njej prebujala ljubezen do dela na zemlji, brez katere še danes ne more živeti. Pravi, da se na vrtu sprosti, se pregiba in naužije svežega zraka, zato dela na vrtu še vedno ne prepusti nobenemu.
Šolo je obiskovala na Dvoru, nato pa je bila eno leto gojenka v Šmihelu. Ko je nastopila vojna, je že bila v meščanski šoli v Novem mestu. Njeni starši so se takoj vključili v OF in partizani so pri njih vedno našli zatočišče. Že, ko je tovarišica Draga obiskovala meščansko šolo, je pomagala vaščanom iz domačega kraja pošiljati pakete njihovim sorodnikom v internacijo. Kadar se je vračala domov, pa je večkrat iz Novega mesta nosila papir za partizane. Družina je bila izdana in Italijani so jih hoteli odpeljati v internacijo, pa jih je rešila Knafelčeva Ana. 1943. leta je tovarišica Draga z odličnim uspehom končala šolo in hotela na učiteljišče v Ljubljano. A vojna ji je to preprečila, ostala je doma, postala skojevka in po svojih močeh ter navodilih Mare Rupena in njene namestnice Marije pomagala partizanom. Partizanske obleke sta s sestro prali doma v kotlu v lugu iz pepela. Prekuhano obleko sta naložili na voziček in jo odpeljali do Krke, kjer sta jo sprali, nato pa spet domov, kjer se je posušila. Veliko hudega je doživela v tem času, videla veliko mrtvih partizanov pa tudi ranjenih. Marsikdaj je bilo treba koga skriti tudi za ceno lastnega življenja. Še in še so spomini na ta kruti čas kar vreli iz nje.
Leta 1945 je bila izvoljena kot delegatka novomeške občine na drugi kongres mladine v Ljubljani. Vojne je bilo konec in tovarišici Dragi se je izpolnila želja, da je postala učiteljica. Odšla je v Šmihel na tečaj za učiteljico in že isto leto je v Stari Lipi pri Vinici začela učiti. Za svoje delo na tej šoli je dobila od ministrstva za prosveto pohvalo, naslednje leto pa prav tako od ministrstva za prosveto še denarno nagrado. Učiteljska pot jo je nato vodila v Dragatuš, Rožni dol in 1951. leta sta z možem Romanom prišla v Toplice. Tu sta si zgradila hišo, v kateri Draga še danes srečno živi. Največ je poučevala v 4. razredu, po potrebi nadomeščala v višjih razredih, nekaj časa vodila pionirsko organizacijo in RK ter razne krožke. Spominjam se je kot stroge, a dobre učiteljice. Danes živi sama, ima dva sinova, snaho in dve prekrasni vnukinji. Vsi ji stojijo ob strani, a jim ne dovoli opraviti tistega dela, ki ga lahko opravi sama. Rada ima sosede in jih zelo pohvali, še posebej pa Fabjanovo družino. S Karlom, ki ji je hotel pomagati pri pometanju okoli hiše, se je dogovorila: »Metla bo moja, lopata pa tvoja.« In Karel ji res, če je treba, odmeče sneg. Rada bere časopis, je na tekočem z dnevnimi vestmi prek radia in televizije. Ker v zimskem času ne more na vrt, so njena druga ljubezen križanke. »Brez njih pa tudi ne bi preživela,« se nasmeje in nadaljuje »s tem poskrbim za telovadbo svojih možganov«.
HELENA MIŠA KULOVEC
