NE STRAH, GROZA ME JE

Danes, 29. junija, sem dobil dokaj nenavadno pošto. Pa ni bila naslovljena samo name, temveč na mojo celotno družino. Kdo je pošiljatelj, ne vem, ker se je »junaško« skril pod psevdonim »(ne) Nadzorovani občani«. Pa še na pošti v sosednjem kraju je bila oddana. Malo sem preverjal in ugotovil, da nisem bil edini prejemnik, pač pa nas je bilo kar nekaj, ki smo bili izbrani, da svojim družinskim članom obrazložimo kakšne zlobne namere ima naša občinska oblast. Niso pa take pozornosti bili deležni vsi občani.

Niso kamere tiste, ki bi povzročale strah med občani. Strah povzročajo blatenje in diskreditacije vseh, ki nekaterim niso povšeči iz takih ali drugačnih razlogov. Starejši se še spomnijo predvojnega obdobja, ko je na oblast prihajal nacizem in fašizem. Tudi oni  so širili neupravičen strah med ljudmi.

Vidite, tega me je groza in ne samo strah. Strah me je tega, da cilj posvečuje sredstvo. Strah me je takih pisunov, ki jim ni dovolj pisati žaljive grafite na stene stavb, ki niso njihove. Strah me je ljudi, ki pišejo taka pisma kot je to, ki ga prilagam in podobnimi umotvori. Groza me je, da se, kot vse kaže, to počne organizirano. Ni me strah kamer, ni me strah policije in redarjev, saj se poštenemu človeku teh ni treba bati, pač pa me je strah tistih, ki se teh bojijo, saj gotovo nimajo dobrih namenov.

Ne pišite nam takih pisem, saj mi nismo nič krivi za vaše travme, ne sejte strahu in nezadovoljstva med ljudi. Ne razdvajajte ljudi! Obrnite se na tiste, ki so za to odgovorni in terjajte pojasnila. Če z odgovori niste zadovoljni in smatrate, da gre za kazniva dejanja, pa sprožite postopek pri ustreznih organih.

Bonton nalaga, da se sogovornik drugemu predstavi, pisec pisma pa podpiše s svojim pravim in polnim imenom in priimkom, zato se temu ne bom izneveril.

Franc Kulovec