France Prešeren, ki ga je Anica zelo cenila in kar nekajkrat prebrala njegove pesmi, je zapisal: »Dolgost življenja našega je kratka«. Njegove besede lepo povzemajo sporočilo, v katerem slavimo življenje, njegovo polnost in dolgost, a hkrati poudarja, da je umreti neizbežno in da smrt tako ali drugače čaka vsakega izmed nas. V pričakovanju dokončnega človek niti ne sluti, koliko boleče krutega je v tem, tudi če je odrešujoče. Ko se to dogodi, najbližjim nastane praznina, ki je tudi čas ne zapolni, le zmanjša jo. To se je zgodilo sredi marca, ko je naša draga soseda Anica za vedno odšla iz kroga svoje družine, naše soseske in iz njenih in naših Toplic. Na svet je prijokala 1. aprila leta 1923 v Novem mestu. Otroštvo je preživela v Šmihelu, kjer sta oče Franc in mama Ana kmalu spoznala, da bo njuna hči Anica odšla v svet učenosti. V Novem mestu je končala meščansko šolo, med italijansko okupacijo se je šolala na učiteljišču v Ljubljani in bila je v prvi generaciji učiteljev, ki so končali višjo pedagoško šolo. Takoj po vojni je bila ravnateljica v Škocjanu, pot jo je vodila še na Primorsko in Štajersko, a želja po poučevanju jo je leta 1953 pripeljala v Toplice, kjer je vsa leta do upokojitve mladi topliški rod poučevala slovenščino.

Tu je spoznala svojega moža, rodila sta se jima sinova Brane in Cveto. Leta 1972 so se vselili v svojo hišo in z leti smo njeni sosedje postajali tudi njeni nekdanji učenci, ki smo jo poznali kot učiteljico z veliko znanja in življenjskih izkušenj, ki jih je delila med nas. Poleg njenih moških, ki jih je imela neizmerno rada, so v njen svet sodile tudi živali in vrt ob hiši. Rada je imela svoje mucke in samo ona je vedela, kaj ji sporočajo s svojimi očmi, dvignjenim repkom ali oglašanjem. Rada je imela tudi svoj vrt in dokler je mogla, je bila najraje sama v njem. Pridelovala je vse možne pridelke in njihova skrinja je bila vedno polna zelenjave. Dolgo je sama obdelovala vrt, čeprav bi ji domači in sosedje radi pomagali, vrt je bil njen in njeno veselje. A prišla so leta in najprej je bila njena spremljevalka na vrtu palica, kasneje pa ji tudi ta ni več pomagala. Rada je bila v svojem svetu, a ko je pogovor nanesel na vrt, se je takoj razživela in rada dajala nasvete kdaj, kaj in kam naj se seje. Spodbujala nas je, naj imamo lastno seme, kakor ga je imela tudi sama.

V naši soseski je najraje poklepetala s sosedo in sodelavko Jožo Lukšič in ob njeni hudi bolezni ji je z dejanji in toplo besedo ulivala moči. Neverjetno trdna vez pa je bila tudi med njo in Malnarjevo teto Zefo, kot smo ji rekli domačini. K njej je hodila po razne nasvete, ji zaupala svoje težave, se razvedrila … . Bila je dobra babica in ko sta jo njena sončka najbolj potrebovala, ju ni pozabila. Samo onadva vesta, koliko jima je v njunem otroštvu dala in pomagala.

Počasi jo je zapuščal spomin in oktobra lani je morala v dom starejših občanov v Črnomelj, od koder se je v tem mesecu za vedno vrnila v te njene in naše Toplice, ki jim je s svojim prosvetnim delom veliko dala. Hvala ji, ker nam je pokazala, kakšni moramo biti sosedje med seboj, hvala ji za vse življenjske napotke, ki jih je trosila med nas in hvala za vse vrtnarske nasvete, ki so nam že in nam bodo še koristili pri delu. Njena dobra dela bodo še dolgo med nami in z njimi bo živela z nami tudi naša soseda Anica.

Naj počiva v miru v ljubljeni domači zemlji!
Zapisala: Helena Miša Kulovec, Govor je prebrala Tončka Avguštin