A o tem nismo razmišljali. Le kar visoko smo morali dvigniti pogled, ko smo parkirali v dolini za Jezerskim. Lepo poraščeni gozdnati vrh z nekaj skalami na vrhu se je bočil pred nami. Po cesti smo jo mahnili ob pogovoru o preteklih in prihodnjih turah, od katerih nas je še najbolj zaposlovala tista v mesecu avgustu, ki nas bo vodila v Karnijske Alpe, na Monte Zermula. Vse kaže, da postajajo Karnijci čedalje bolj priljubljeni.

Steza se je počasi usmerila v gozd, na začetku je mehka kot preproga, potem vse bolj prepredena s koreninami, proti vrhu pa strma in skalnata, na nekaj mestih tudi malce izpostavljena. Opozorilo vodnikov, naj »gledamo gor« oziroma »v zid«, je bilo seveda na mestu, a ženska radovednost v takih trenutkih mogoče deluje še bolj in je seveda z levim očesom poškilila tudi »navzdol«. Tudi v teh jezerskih gozdovih je nesrečni zimski žled naredil svoje in velika drevesa še čakajo na spravilo drvarjev. Če bodo seveda dočakala.

Ob postanku smo se zagledali v možica posebne vrste. Kup lepo zloženega kamenja, kar je primeren opis možica,  je našel mesto na več kot dva metra visokem štoru. Vrh je precej samoten, a pohodniki radi tako zaznamujejo svoje podvige. Gozd je počasi prehajal v ruševje, tudi rože so postajale vse bolj planinske, spominčicam so se nekoliko višje pridružili sleč in sončki, ki so z nami veselo pozdravljali greben pod vrhom. Tu smo raziskovali, katere gore se vidijo. Jezerska Kočna se je kazala v vsej svoji mogočnosti, pod njo pa se je kot tanka črta vil drobni slap Čedca. Do leta 2008 je bil s 132 metri najvišji slap v Sloveniji, potem pa so mu podori vzeli tovrstno prvenstvo. Tam za gorenjsko ravnino pa nismo mogli zgrešiti našega Tošča; značilna stožčasta oblika je njegov prepoznavni znak. Spust je bil ob taki višinski razliki previden, in ko smo ob prihodu do avtomobilov spet dvignili pogled precej pokonci, je bilo smiselno vprašanje enega od nas: Ali smo bili res tam gori?

Milka Bokal