Preden je prvič šla v Afriko, si je mislila, da je to zelo revna država. A je bilo tam veliko mesto, ki na daleč ni izgledalo revno. Tisti štirje milijoni ljudi, ki živijo v mestu Malavija, je prav veselih, saj niso ne revni in ne bogati. Ljudje izven mesta pa so zelo neizobraženi, nepismeni in še posebej nešolani. Saj imajo šole, ampak je preveč otrok. Na primer v prvem razredu jih je približno sto petdeset na učitelja, v devetem pa šestdeset odstotkov manj, zato ker učenci ne napredujejo v višje razrede. Odločila se je, da jim bo zvesto pomagala in jih osrečevala. Zgradila je že veliko šol in drugih učnih ustanov, ampak kolikor jaz vem, je njen največji projekt pomoč ljudem, ki so bili izgnani iz gozdov, da ne bi pobijali opic, ker so nekateri  pripravljeni dati zelo velike denarja, da bi videli te opice. Tu je pa zdaj vprašanje, pri čem jim je sploh pomagala? Pomagala jim je, da so postali poljedelci, učila jih je saditi različne vrste zelenjave. Tukaj se spet pojavi vprašanje, od kod denar za projekte? Od dobrih ljudi in njene plače. Namreč, ko je pomagala že nekaj otrokom, so ji dali plačo 200 evrov na mesec, ona pa tega ni hotela sprejeti. Potem je vseeno sprejela in s tem pomagala pri gradnji spalnic za otroke s posebnimi potrebami. Prej so spali na tleh, zdaj pa ima vsak svojo posteljo. In čez čas je ustanovila društvo ELA, ki zelo pomaga otrokom s posebnimi potrebami. Jana Dular pomaga afriškim otrokom in njihovim družinam. Lahko pomagaš tudi sam in se ji na poti pridružiš, vendar moraš počakati do svoje polnoletnosti. Pomagaš pa lahko tudi na kakšen drug način in upam, da po predavanju Jane Dular tudi boš.

Martin Setnikar, 7. a