Kako je biti otrok v današnji družbi?

V današnji družbi je biti otrok čisto preprosto. Imamo določene privilegije, ki jih včasih niso imeli. Če bi želeli, bi lahko živeli otroštvo, polno veselja, sreče in radosti, ampak včasih se tega žal ne zavedamo.

Danes se otroci rojevajo v industrijsko zelo razviti družbi. Pred nami se razprostira svet različnih telefonov, računalnikov, najnovejših oblek in videoigric. Problem tega je, da nekateri postanejo zasvojeni in ne vidijo več lepote sveta in dobrote staršev, ki se po najboljših močeh trudijo, da bi nam omogočili karseda zanimivo otroštvo. Če ne dobimo stvari, ki si jo v tistem trenutku želimo, v mislih karamo starše, češ da so nesposobni in nesramni ter da nas nimajo radi. Ampak ni bilo vedno tako. Včasih so starše spoštovali in ubogali. Na stvar, ki so si jo želeli, so morali počakati dolgo časa, da se je njihovo veselje še povečevalo in so bili presrečni, ko so nekaj dobili. To stvar so shranili in jo spoštovali, danes pa, ko nekaj dobimo, je zanimivo samo kak mesec, potem pa bi že spet radi imeli kaj novega. Imamo srečo, saj nam je omogočeno, da se vsak izmed nas dobro izobrazi. Imamo učitelje in profesorje, ki se trudijo, da bi nam vsem vlili čim več znanja, a v času naših babic in dedkov ni bilo tako. Po navadi so v šolo hodili samo pet let, potem pa so morali pomagati staršem. Kazni so bile precej bolj stroge in krute. Še in še bi lahko naštevala, kakšno prečudovito otroštvo bi lahko imeli, a zato se moramo včasih tudi sami potruditi. V tednu otroka bi moral vsak otrok pomisliti na to srečo, ki jo ima v življenju. Pomisliti bi moral na vse malenkosti, ki nam jih omogočajo naši starši.

Danes smo otroci lahko srečni, da smo to, kar smo – otroci. Da imamo vso to ljubezen, mir, šolo, materialne dobrine in ljubeče starše. Mi smo lahko najsrečnejši otroci.

Maša Setnikar, 9. b

V naši družbi ima beseda otrok velik pomen. Otroci v današnjih časih imamo veliko pravic in nam je omogočeno veliko stvari, veliko več kot našim staršem ali starim staršem. Tako rekoč nam je vse prineseno na pladnju. V različnih državah imamo možnosti za izobrazbo, kar je zelo pomembno. Čeprav se večini otrok zdi šola brez pomena, je v resnici pomembna, da nekaj dosežemo in pridobimo znanje. Zaradi napredne tehnologije pozabljamo na pomen prijateljev in družine. Veliko časa preživimo na socialnih omrežjih in podobnem, zato nekateri pozabljajo, da so pomembni pravi prijatelji in ne prijatelji, ki so prijatelji na Facebooku. Mislim, da je za vsakega otroka pomembno otroštvo in ga mora polno živeti.

Kaja, 9. a

Otroštvo je kot pripravljati se na odraščanje, hkrati pa prečudoviti del življenja, ki ga nikoli ne boš pozabil.

Nika, 7. b

Lahko smo hvaležni, da imamo lepo otroštvo.

Gašper, 7. b

Vsak otrok si lahko dovoli sanjati.

Kristina, 9. b

Na svet so prišle človekove pravice, ki preprečujejo nasilje in spore med ljudmi ter nam skušajo približati ljubezen do drugih in lepši pogled na svet ter da bi se v družbi počutili tako, kot si želimo.

Alja, 9. a

Malo drugačen ponedeljek na OŠ Polhov Gradec – v znamenju svetovnega dneva jezikov

Zadnji ponedeljek v mesecu septembru se je na naši šoli začel nekoliko drugače – bil je predvsem jezikovno zelo pisano obarvan, saj smo za nekaj uric postali kar šestjezična šola. V šoli se učenci učijo angleščine, za izbirni predmet pa so si nekateri izbrali nemščino ali španščino.

Ob svetovnem dnevu jezikov smo otrokom poskušali prikazati različnost in pestrost jezikov po svetu. V ta namen smo v goste povabili nekaj predavateljev, ki na različnih šolah poučujejo italijanščino, francoščino, španščino in celo japonščino. Ta se je otrokom zdela še posebno zanimiva in eksotična, saj jo poznajo najmanj. Na različnih delavnicah so spoznali posamezne države in jezike, ki jih tam govorijo, geografske posebnosti, kulinariko, značaj ljudi posamezne dežele in še marsikaj. Posebej zanimivo je bilo, ko so se otroci naučili novih besed in jih poskušali uporabljati in pravilno izgovarjati.

Ta dan jim bo ostal zagotovo v spominu, saj se je njihov jezik "zapletal" z različnimi jeziki.

Urška Žagar