Na vprašanje, kakšen izplen si vlada obeta iz tega naslova, smo (opozicijski) poslanci dobili odgovor, da med 50 in 100 milijonov evrov. Na ministrstvu za finance so še posebno ponosni na to, da bo z uvedbo davčnih blagajn upadla tudi potreba po udarniških akcijah dacarjev pri denimo prodajalcih sveč za 1. november ali cvetličarjih za valentinovo, saj bodo preverbe lahko izvajali kar s preprosim pritiskom na računalniški gumb. Iz tople pisarne.

Od 50 do 100 mio. evrov, torej ... Pa se malo poigrajmo s številkami. Za pokritje izgub dveh tajkunskih bank – Probanke in Factor banke, iz katerih so si politični privilegiranci prosto izposojali denar, smo po »tvornem in tesnem sodelovanju« med guvernerjem Banke Slovenije in vlado Alenke Bratušek davkoplačevalci morali prispevati 450 milijonov evrov. Za pokritje bančne luknje v državnih bankah pa konec leta 2013 še dodatnih 5 milijard evrov.

In te dni izvemo, da naj bi zloglasna (samooklicana) »trojka« Bratušek-Čufar-Jazbec poskrbela še za eno preigravanje na naš račun – preplačilo bančne luknje. Da smo torej davkoplačevalci plačali več, kot je bilo treba.

Cvetličarka iz uvoda, ki je morda pozabila zaračunati en cvet, mora biti (in bo) po mnenju vlade nemudoma oglobljena. Enako velja za frizerje, gostince, taksiste, vulkanizerje. Davke je treba plačati!

Kaj pa bankir, ki je dal kredit brez ustreznih zavarovanj?

Ni isto, nas poskušajo prepričati. Če bankir zapravi denar (državne) banke, imajo goreči zagovorniki nacionalnega interesa vedno v žepu še plan B. Slovenija ima vendar svoje državljane, da pokrijejo izgube! V primeru zadnje dokapitalizacije in razlastitve lastnikov bank s(m)o nekateri bančne izgube pokrivali celo dvakrat. 100.000 državljanov RS, ki se je leta 2008 zaradi zaupanja v slovenski bančni sistem odločilo sodelovati pri javni prodaji delnic NKBM, je izgubilo svoj celotni vložek v delnice te banke, nosijo pa tudi posledice višjih in vedno novih davkov ter zadolževanja prihodnjih generacij zaradi enormne bančne luknje.  

Nova moralno-etična vlada se je »namenila podrobno preučiti zadevo in narediti red«. Tiste, ki so domnevno krivi za izračun prevelike luknje, so poklicali na sejo vlade. Naj jim pojasnijo, če je kaj resnice v teh obtožbah. Ko jim je guverner Jazbec zagotovil, da so obtožbe neosnovane, vladi Mira Cerarja ni bilo težko sprejeti odločnega sklepa: »Zdi se, da do nepravilnosti ni prišlo.« Nekateri koalicijski partnerji so bili v svojih izjavah še bolj smeli. Dejali so: »Nimamo razloga za dvom v vodstvo Banke Slovenije.« Piko na i pa je postavil finančni minister Mramor, ko je dejal, da so postopki potekali transparentno in zakonito!

Pa smo tam. Ker je ta privatizacija (dvakrat) udarila po žepu tudi mene, si dopuščam izreči dvom v zagotovila vladnih predstavnikov. Ne verjamem jim vsaj iz dveh razlogov. Razpravo o domnevnem prirejanju dejanskega stanja v bankah pred dokapitalizacijo je takoj oplemenitila še razprava o privatizaciji bank. Vemo, NKBM je v fazi privatizacije in velik del zagovornikov »nacionalnega interesa«, ki je močno zastopan tudi v delu vlade Mira Cerarja, si prizadeva čim prej ustaviti vse privatizacijske postopke. In ravno ti so v odzivu na obtožbe o domnevnem prirejanju stanja v bankah takoj pohiteli z izjavo, da je zaradi nerazjasnjenih dvomov nujno treba ustaviti privatizacijo NKBM. Ja kako, če pa je vse potekalo »transparentno in zakonito«?

In ko mi finančni minister Mramor razlaga, da je bilo pri ugotavljanju globine finančne luknje vse transparentno in zakonito, si ne morem kaj, da ne bi hudomušno pripomnil, da je te besede govoril že njegov predhodnik Čufer, pa poglejte, kam smo prišli. No, z njim ima Mramor še eno skupno točko – svojo »desno roko«. Državno sekretarko Vraničarjevo, namreč.

Tistim gorečim nasprotnikom privatizacije pa zgolj v razmislek: koliko črnila je bilo v zadnjih 4 letih prelitega na temo bančne luknje ali finančnih problemov recimo v SKB banki, Unicreditu, Banki Koper? Nič. Njihova skupna lastnost (ali skrivnost?) je, da država ni njihov lastnik ...