Prvo srečanje je bilo v Turčiji v Ankari, pri organizatorjih projekta, drugo pa v mestu Murcia na jugovzhodu Španije od 21. do 24. maja. Tega srečanja se je poleg učiteljev udeležilo tudi pet učencev naše šole, pet turških in pet grških učencev. Vsi so bili nastanjeni pri španskih družinah. Španski, turški, grški in slovenski otroci so izvedli nogometni turnir, upoštevajoč pravila fair playa. Španski organizatorji so nam razkazali prelepo mesto Murcia, ogledali smo si tudi mestno hišo, kjer nas je sprejel župan. Vsi otroci so dobili darila, prav tako vse šole udeleženke. Dobili smo kopijo ustanovne listine mesta, ki se ponaša s 750-letno zgodovino.
Španska šola partnerica ima približno 600 učencev, vključuje predšolsko, osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. Posebnost te šole je, da ima 9 razredov učencev s posebnimi potrebami, med njimi je 80 % avtistov, vključujejo pa tudi invalide. V šoli, ki je pol zasebna in pol javna, imajo učenci, ki to potrebujejo vsakodnevno na voljo logopeda in fizioterapevta. Glavna značilnost te šole je inkluzija vseh otrok v redno šolanje. Ugotovili so, da se otroke s posebnimi potrebami najlažje integrira s pomočjo športne vzgoje, zato je pouk temu prilagojen; v redni pouk se vključujejo tudi pri pouku glasbe in umetnosti. Prav tako sodelujejo na vseh šolskih prireditvah. Šola se tudi imenuje po svojem učencu – Gabrielu Pérezu Cárcelu, ki še vedno obiskuje šolo. Ker je znanje angleščine v Španiji skromno, so se v Murciji pred nekaj leti odločili za dvojezični pouk v angleščini in španščini. Ideja je dobra, primanjkuje pa jim primernega kadra. V primerjavi z ostalimi španskimi šolami je v tej nivo angleščine morda višji, še vedno pa se ne more primerjati z našim. Učitelji se na jezikovnem področju dodatno izobražujejo in čez nekaj let bo situacija drugačna, saj se zelo trudijo. V pomoč jim sicer ni niti dejstvo, da se angleščine nikjer ne sliši, ker je vse sinhronizirano v španščino.
Koordinatorica projekta Katarina Rožmanec
Vtisi učenke
V nedeljo zjutraj smo se ob 3.30 odpravili s kombijem v Benetke na letališče. Tam smo odložili kovčke. Polet je bil dolg 2 uri. Ko smo prispeli v Madrid, smo tam čakali na drug polet v Alicante. Let je trajal le 45 minut. Na letališču so nas počakali kovčki in španska organizatorja Ana in Martin. Odpeljala sta nas v šolo, kjer so nas čakale družine. Predstavili so nas družinam in potem smo takoj odšli v njihova stanovanja. Pri družini sem se imela v redu. Imela sem svojo sobo in hrana je bila dobra. Vsak dan smo hodili v šolo. Po šoli pa smo imeli kosilo pri družini. V ponedeljek, ko smo končali s šolo, smo šli na bazen. Iris, Sašo, Matic in jaz se nismo šli kopat. V torek nas je ponovno čakalo presenečenje. Odšli smo v center Murcie. Ogledali smo si katedralo in Casino muzej. Bilo je zelo zanimivo in poučno. Po ogledu smo vsak s svojo družino odšli na večerjo. Z družino sem prišla domov ob 22.00. Takrat sem tudi šla spat, saj me je čakala dolga pot nazaj. Ponovno smo imeli dva leta. Na letališče Alicante smo se peljali z avtobusom. Presedli smo na dve letali. V Italiji nas je pričakal naš hišnik s kombijem. Imeli smo dolgo vožnjo, saj je bil zastoj na avtocesti. V šolo smo prišli v sredo okoli polnoči. Tako se je naše potovanje dobro končalo. Doživeli smo eno veliko izkušnjo. Šola je bila v redu. V šoli so učitelji govorili špansko, zato sta mi Alicia in Paola prevajali v angleščino. V šoli smo imeli tudi tekmovanje v nogometu. Bili smo tretji. V Španiji sem bivala pri dvojčicah Alicii in Paoli. Bili sta zelo prijazni. Njuna mami in očim nista znala govoriti angleško, zato sta mi prevajali, če sta me hotela kaj vprašati. Imeli so tudi dve mački. V Španiji mi je bilo zelo všeč. Doživela sem veliko novega. Tudi prvič sem se peljala z letalom. Bil je zelo dober občutek.
Tia Vidic, 6. b
