Zbrali smo se na avtobusni postaji v Polhovem Gradcu. Potem smo se odpeljali na Gorenjsko proti Kropi. V Kropi smo si ogledali kovaški muzej. V spominu mi je najbolj ostala glasbena omara. Potem smo si ogledali, kako so včasih kovali žeblje. Mi smo tudi poskusili, pa nam ni šlo od rok. Potem smo se z avtobusom odpeljali na Bled. Na Bledu smo se sprehodili okoli jezera, na koncu pa smo šli še na blejsko rezino in pijačo. Bilo je zelo dobro in slastno. Potem smo se odpeljali proti Finžgarjevi domačiji. Na tej domačiji je živel Fran Saleški Finžgar. Izvedeli smo vse o tem pisatelju. Ko smo si ogledali domačijo, smo se odpeljali v Polhov Gradec. Tam so nas pričakali starši. Polni novih vtisov smo odšli domov.

Blaž Malovrh, 6. a

Trije mali palčki

Nekoč pred davnimi časi so na majhni jasi v majhnih gobah živeli trije mali palčki. Ker je bilo njihovo življenje popolno, jih za nič ni skrbelo. Vsak dan so v gozd hodili po jagode, v mesto pa po vodo, ki so jo skupaj zbirali v starem studencu. Nekega dne, ko je šel najmlajši palček k studencu po vodo, je bilo v njegovem vedru nekaj trdega, podolgovatega, vijoličnega, z majhno zvezdico na koncu. Veste kaj je bilo ... bila je čarobna palica. Hitro jo je šel pokazat srednjemu in najstarejšemu palčku. Povedal jima je, da je to čarobna palica. Na njej je pisalo: "Če ta palica ni tvoja, vrni jo vilinki Peni." Palčki na žalost te vilinke niso poznali, zato ji niso vrnili palice. Ker je bila to seveda čarobna palica, so jo palčki imeli za čaranje in njihove čarobne želje. Nekega lepega popoldneva so palčki kot vsak dan šli v gozd po jagode. Potem pa je najmlajši palček kar naenkrat na drevesu zagledal papir. Nekaj je pisalo na tem papirju, a ker je bil še majhen, ni znal brati, zato je prosil najstarejšega palčka, naj mu prebere. Seveda mu je prebral. Pisalo je: »Pridite in prinesite. Tisti, ki bo našel čarobno palico, ki je dolga, trda, vijolična in ima na koncu majhno zvezdico, dobi prav posebno nagrado. Pri tej nagradi lahko zbiraš, ali dobiš vilinko za svojo ženo ali pa dobiš denarno nagrado.« »Saj to si ti, ti si ta mali srečnež,« sta zavpila srednji in najstarejši palček najmlajšemu palčku. Hitro so s svojimi pikapolonicami odleteli na Cvetlični travnik, kjer je živela Peni. Le ena malo večja težavica se je našla tukaj. Palčki seveda niso vedeli, kdo je ta Peni, pikapolonice pa še manj. Zato so se ustavili pri cvetlici, ki je bila modre barve. Pozvonili so in vprašali: »Ste vi mogoče Peni?« »Ne, nisem,« jim je odgovorila. Šli so naprej do oranžne cvetlice, a tudi tukaj je ni bilo. Med potjo do naslednje cvetlice jima je najstarejši palček rekel: »V tretje gre rado!« In res, posrečilo se jim je, uspelo jim je najti Peni. Najmlajši palček je seveda izbral poroko in tako je tudi bilo. Poročila sta se in srečno so živeli do konca svojih dni.

Manca Koprivec, 6. a