Nedostopnost terena nas ni zaustavila tako kot avtomobiliste, kakor televizijsko hišo – s kolegom sva zajahala motorni kolesi in se po glavni cesti odpeljala proti Črnemu Vrhu. Pot so nama nekajkrat prečkali zemeljski plazovi, ogromni kupi nanosov so zlovešče nagrmadeni ob poti, vendar je ta vseeno prevozna, pa četudi le enosmerno. Pri kmetiji odprtih vrat Sovovo sva naletela na znak za delo na cesti, malo nad odcepom za Smolnik pa sva se spustila po strmem makadamu navzdol, po najbližji poti do zaprtega Petačevega grabna. Začuda je ta neregistrirana javna pot brez posledic prestala vodno ujmo. Na kratko sva se ustavila še pri Čehu, ki ga je z dveh strani objela vodna poplava in dodobra namočila brunarico. Spustila sva se v dolino in naletela na tri gradbene stroje, ki so hiteli odmetavati velikanske količine materiala. Na desni se je utrgal mogočen zemeljski slap, a ni zgrmel direktno na cesto. Mostiček, ki vodi na Gaberše, je preživel, ne pa tudi pot – skoraj celotna pot je ostala brez zgornje plasti peska, spremenila se je v podivjani hudournik, k sreči je dostop možen iz sosednjega Mačkovega grabna. Tišino je trgala deroča voda in pa rohnjenje tovornjaka; kiper je vozil pesek z vrha, z Gaberš, kjer k sreči še niso pozabili vseh kamnolomov, nasuval ga je pa od mosta dalje na vsakih deset metrov, torej 100 ton materiala za 100 metrov, kar priča o velikem razdejanju ceste, katere zdaj ne bi prevozil niti zloglasni čudežni lekarnar, ki ima hišo z bazenom tu zgoraj ...

V nadaljevanju poti se pojavljajo ob asfaltu ogromne razpoke, v eni lahko stojim in mi glava komaj vidi asfalt, prav groteskno je opazovati rumena mejna znamenja, ki štrlijo iz razsutih bankin kot spomenik nekdanjih urejenih časov. Cesta je kmalu neprevozna zaradi velikega plazu z leve, ampak gradbinci ga odstranjujejo. Greva peš, a ne dolgo, saj ceste kmalu zmanjka. Deroča voda jo je ob pomoči plavajoče hlodovine presekala v dolžini 80 metrov, vmes pa je narava postavila še oviro v obliki podrte smreke. Po gozdu se tako plaziva naokrog do ostanka ceste, do asfalta, ki ga čez 100 m spet preplavi zemljina in kamenje plazu z leve. Tu še ni bilo delavcev, pokrajina je nekako vesoljska, nedolžna ... mistična! No, lepota in mistika pa izgineta za naslednjim ovinkom, kjer skrivljeno železje odbojne ograje štrli v zrak in se konča v vodi, ki dere tam, kjer je nekoč stal most! Na drugem bregu, nekako dva metra navpične stene je nad vodo, pa divjanje narave opazuje družina, ki je ostala odrezana od sveta z obeh strani. Prizor, ki spominja na slike beguncev v Afganistanu, mi da moči in prebrodim vodo ter splezam k njim, tudi kolega, ki se potrudi in zaradi debel ostane suhih nog. Veselje. Tolažba, optimizem ... Smeh otrok nas sprosti, klepet odobrovolji. Lepo se pozdravimo in kreneva naprej, skozi bojišče te sicer lepe doline, ki je tu naseljena in najširša, vendar neprepoznavna – prepredena s kamni in skalami, les leži vsevprek, saj je voda drla kar čez polja in pri tem sprožala številne zemeljske plazove na desni ... In šoka še ni konec, asfalt se spremeni v pravo lunarno površino, polno kraterjev in kucljev, kar sredi črnega asfalta! In pod njim zatlačeni lesni ostanki, kmalu se vidi, da je tudi ta dosežek civilizacije padel v neenakopravnem boju s podivjano naravo, ki nam vrača udarec ... Cesta je postala vodna struga, njen rob pa namesto bele bankine spremlja slap!

Sanacija poteka, združeni smo močnejši

Delavci so zagnali stroje in ocenjujejo, da bo cesta prevozna v 14 dneh, saj morajo strugo speljati nazaj v njene prvotne okvire, premetati na tisoče kubikov proda in kamenja, kje je potem šele asfaltiranje ... postavitev ograj ... Ampak vsak sovražnik, četudi narava, ki takole v nekaj urah razdeja in uniči, kar je človek gradil desetletja, ima za posledico tudi nekaj dobrega – združitev in boljše sodelovanje ljudi, strnili smo vrste, lastnoročno in po svojih močeh sva z Martinom pomagala, z motorjem prepeljala okrepčilo utrujenim delavcem, bodrila domačine, ki so utrujeni, a odločeni, da bodo odpravili škodo. Kakor Zdravko Setnikar na sliki, ki pove, da je takale povodenj nazadnje divjala tu skozi leta 1924, leta 1926 pa v Mačkovem grabnu. Kleni in trdni so »graparji«, to so ljudje, ki jih je narava izklesala v čvrste karakterje, in tale izkušnja z bojišča mi je dala vedeti: spoštujmo naravo, ne dovolimo si biti več nikoli njeni sovražniki!

Sebastjan Vehar