12. oktobra smo se tako po vožnji po Zgornjesavski dolini, mimo Kranjske Gore, kmalu za Višarjami obrnili na levo, v dolino Rezija s kraji Korita, ki so najbližje Kaninu in nimajo več stalnih prebivalcev, Bila, Ravenca, Njiva, Solbica. V tej smo se ustavili. Sprejela nas je vodička, katere pripovedovanje je dokazovalo, da čuti s krajem in da živi zanj. Popeljala nas je po krožni poti okoli Solbaške vasi, kakor Solbico imenujejo v svojem, rezijanskem narečju, ki je davna vzporedna oblika naše slovenščine. Steza je ponekod spominjala na mehke potke po grebenu naše Grmade, sem pa tja pa se nam je zazdelo, da bomo zagledali tudi stebla blagajevk. Najbližje vasi smo v grapi, obdani s skalnato steno, občudovali vitek, visok slap, zraven pa od vseh hudih vremenskih ujm obrušeni kamniti stolp. Rezijani so se veliko izseljevali in tako ni naključje, da smo šli mimo hiše, za katero smo slišali, da prebivalci živijo v Milanu in Avstraliji. V gozdičku, imenovanem V borovičju, smo med temnimi borovci, ki so se temno zeleno razprostirali tudi na pobočju nad nami, ubirali stopinje mimo hiše, kjer je živela znamenita rezijanska ljudska pripovedovalka. A duh pripovedovalstva še živi. Tudi vodička nam je med potjo povedala nekaj ljudskih drobtin iz preteklosti. Ciklame ali po rezijansko korčice so ponekod še krasile našo pot. Na pašniški livadi se je odprl lep razgled na Škrbino in druge hribe pred Mužci, hribovjem, ki ločijo Rezijo od Terske doline v Beneški Sloveniji. Steza se je razširila v pot in spet smo dosegli cesto. Na poti proti izhodišču smo se ustavili še ob kapelici, ob kateri so se Rezijani poslovili, ko so šli od doma, in kjer so jih ob prihodu pričakali domači. Pomolili so za srečno vrnitev. Ura je bila ravno poldne in tudi mi smo slišali, kako se po rezijansko moli. Ne vem, če je še kje kakšno narečje v Sloveniji, da bi se njihov domači jezik zakoreninil v molitev. To je dodaten dokaz o dragoceni samosvojosti njihovega jezika, po navadi se namreč moli v knjižnem jeziku. – Davni odkruški časa pa niso opazni samo v duhovni kulturi, tudi ples je njihova posebnost. Par, ki pleše, se vrti drug ob drugem, a za roke se ne drži; pri tem moški močno trka ob tla. – V vas smo spet prišli na mestu, kjer v italijanščini, nemščini in slovenščini piše: dobrodošli. Tudi s tem kaže Solbica živahen obraz. Še posebej pa je privlačna ob božiču, ko pripravijo žive jaslice nad vasjo, na mestu, kjer sedaj »živi« nekaj figur iz Zverinic iz Rezije.

Muzej brusačev je na mnoge naredil silovit vtis. Solbica je namreč znana po brusačih, popotnikih, ki so zapustili dom in za skromen zaslužek hodili od hiše do hiše ter brusili nože, škarje, popravljali dežnike. Toliko raznih pripomočkov na kolesu, ob njem, spredaj in zadaj so spravili brusači na svoje prevozno sredstvo, da si človek skoraj ne more predstavljati. Najprej so vse te dodatke nosili na hrbtu, potem so se pa »modernizirali«. Prav je, da imajo ob vstopu v vas ti imenitni »tehniški« popotniki lep spomenik. Svoj etnografski muzej pa imajo Rezijani v Ravenci, v montažni hiši, ki je spomin na bivališče, kakršno so imeli po potresu leta 1976. Tudi v njem smo se ustavili.

Odhajali smo v zavesti, da smo videli košček zemlje, na katerem si davna slovenščina podaja roko s sodobno, in videli kraje na drugi strani Kanina, v katerih preteklost z mnogimi spomeniki diha v sedanjost.

Če kdo želi obiskati Rezijo, lahko piše na e-naslov rozajanskidum@libero.it.

Milka Bokal