Nato je vstopil v semenišče v Ljubljani in študiral na teološki fakulteti. Zaradi vojnih razmer se ni več mogel vrniti v svoj dom in je našel zatočišče pri družini Oblak v Šentjoštu nad Horjulom. Doživel je partizanski napad na prvo vaško stražo in požig vasi. Vse ga je močno pretreslo. 18. junija 1944, v času, ko je bilo slovensko ozemlje še vedno pod nemškim okupatorjem in komunistična revolucija v polnem razmahu, je imel v Šentjoštu nad Horjulom novo mašo. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, se tam pridružil skupini bogoslovcev in tako ostal živ. Iz Celovca je šel v Italijo, kjer je študiral na rimski papeški univerzi. Potem je odšel v Argentino. Ogromno dobrega je storil za ljudi, ki so mu bili dodeljeni kot dušnemu pastirju, tako za Slovence kot Argentince. Med njimi ni delal razlik, šlo mu je le za božjo čast in slavo. V Buenos Airesu so mu ob obletnici železne maše lansko leto pripravili slovesno zahvalno mašo, na kateri se je zbralo veliko ljudi. V argentinski cerkvi je dosegel veliko častnih mest. Bil je prelat, doktor teologije, profesor na različnih univerzah, kljub vsemu pa mu je največji zaklad pomenil dan, ko ga je škof Rožman, sredi vojne vihre, posvetil za duhovnika, Kristusovega namestnika.

V Šentjoštu smo v letu 2014 pri Kapeli mučencev obhajali spomin na njegovo novo mašo pred 70. leti, ki je verjetno ne bi bilo brez velikodušnosti družine Oblak in vseh, ki so pri tem pomagali. Zato ni naključje, da se je Mirka Gogale prijelo ime Piškov gospod. Odbor za podelitev Ehrlichovega priznanja mu je ob tej priliki podelil priznanje z medaljo za njegovo delo, pogum, vztrajnost, predanost in ljubezen, s katero je ohranjal spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in nam je v spodbudo, da dediščino prenašamo na naslednje rodove. Avgusta letos je zatisnil oči za ta svet. Pokopan je v bogoslovnem semenišču v San Miguelu v Argentini. Šentjoščani se ga spominjamo s ponosom in hvaležnostjo, da je do zadnjega dne ohranjal ljubezen do slovenske domovine in njenega naroda.

Marta Keršič, Šentjošt