Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
6°C
-2°C
JUTRI
6°C
-2°C
Deli
3053

Polhograjski upokojenci v Beli Krajini

V torek, 13. novembra, smo se odpravili na letošnji zadnji izlet. Podali smo se v Suho in Belo Krajino. Obiskali smo Žužemberk, Kanižarico in Črnomelj.

Potovanje smo pričeli v  Žužemberku. Večkrat smo se tam ustavili na kavi, gradu pa si nismo ogledali nikoli.

Voditeljica, gospa Milka nas je toplo sprejela in nam razložila zgodovino kraja, posebej pa še gradu.     Malo zgodovine o gradu:

Glede na letnico »1000«, ki je bila vklesana na vhodnem grajskem portalu, naj bi dal prvo utrdbo na tem mestu pozidati mož svete Eme,. Sicer je bil grad prvič pisno omenjen leta 1295, ko ga je kot »castrum Sausenberc in marchia Sclauica« od Heinzelina pl.Lupoglavskega (von Mahrenfels) kupil goriški grof  Albert I. Leta 1374, po izumrtju istrske veje rodbine goriških grofov, je grad prešel v last Celjskih. Ko je Ulrik II. Celjski leta 1456 umrl brez dedičev, je z njim izumrl tudi rod Celjskih grofov. Po dedni pogodbi med Celjskimi in Habsburžani so si slednji pridobili vse premoženje prvih. Med ostalim tako tudi žužemberški grad. Leta 1538 pa ga je cesar Ferdinand kot deželno knežjo posest prodal rodbini Auerspergov (Turjačanom). Kupila sta ga brata Wolf Engelbert in Jurij. V 16. stoletju so zgradili obrambne stolpe in mogočni bastiji. Leta 1559 je grad za kratek čas zavzel nezakonski sin Jurija Turjaškega Gregor. S svojo vojsko je bil v bližini Herbart Turjaški, ki je grad pridobil nazaj, z napadalci pa kruto obračunal, saj so jih vrgli čez obzidje, nato pa so trupla odnesli v gozd zverem. Leta 1575 je na grajskem dvorišču udomačena medvedka ubila ženo Ivana Turjaškega, Ano von Eck. V spomin na tragični dogodek so sredi dvorišča zasadili lipo, ki je vztrajala 424 let (leta 1999 so jo posekali).

Vodnica gospa Milka je povedala še nekaj več anekdot in o življenju ljudi.

Iz grajskega stolpa je mogočen pogled na celoten kraj, na dolino reke Krke.

Pogostila nas je z pogačo, ki jo je spekla sama in z pristnim dolenjskim cvičkom

in črnino. Da ji za njen trud nismo ostali dolžni, smo skupaj zapeli in  čestitali rojstni dan naši Cilki. Prvi del martinovanja smo imeli že kar v gradu. Pavle in Žul

pa sta »užgala«  nekaj domačih.

Peljali smo se mimo Semiča do vasi Rožanci, kjer smo si ogledali propadajoč Mitrov tempelj. Tempelj ponazarja primer klasične upodobitve Mitrovega darovanja. Izjemen ambient mitreja pri Rožancu v gozdiču Judovje nad vasjo še bolj poudarja mistiko kulta. Relief je bil vklesan v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja. Arheološko izkopavanje je pokazalo, da je bil originalni antični nivo prostora ob reliefu 75 cm nižji, ostanki kurišča pa pričajo, da so pri nekaterih obredih uporabljali tudi ogenj. Spomenik v zadnjih desetletjih zaradi kislega dežjamahov in lišajev hitro propada. O tem nas lahko prepriča primerjava s kopijo iz 1953, shranjena v Belokranjskem muzeju v Metliki.

Naslednja postaja je bil muzej rudnika  rjavega premoga v Kanižarici. Po ogledu filma smo šli še v  umetno zgrajen rov iz originalnih podpornih stebrov. V rovi je stroj, ki je dolga leta deloval v danes zaprtem rudniku. Slišali smo pristno razlago rudarjenja, saj nas je vodil gospod Janko Škarjak, ki je v rudniku delal vse življenje. Zelo doživeta pripoved!

Nazadnje smo prispeli smo v Črnomelj. Mesto je kulturno, zaposlitveno, oskrbno in upravno središče večjega dela Bele krajine. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru stoji na pomolu v tesnem okljuku rek Lahinje in Dobličice. Preko »črnomaljskega tromostovja« cesta pelje do osrednjega trga  srednjeveškim gradom, komendo nemškega viteškega reda ter  poslopje nekdanje hranilnice in posojilnice. Tu je Ulica Mirana Jarca, poznana kot »ulica kulture«, s cerkvico Sv. Duha, ki je prizorišče številnih prireditev in različnih razstav, Pastoralnim centrom ter župnijsko cerkvijo Sv. Petra, staro črnomaljsko hišo-Primožičevo hišo, kjer razstavljajo belokranjski rokodelci, v ulici deluje glasbena šola, najnovejša pridobitev pa je Mestna muzejska zbirka Črnomelj, locirana v rojstni hiši pesnika in pisatelja Mirana Jarca po katerem je »črnomaljska ulica kulture« tudi dobila ime.

V občini Črnomelj sta dva krajinska parka bogata tako z naravno kot kulturno dediščino - Krajinskih park Lahinja in Krajinski park Kolpa. Za Belo krajino so značilni steljniki, porasli z brezovim gozdom in podrastjo orlove praproti. Posebnost pa je tudi edinstveno svetovno nahajališče črnega močerila ali črne človeške ribice, jamske dvoživke, ki živi le v podzemnih vodah Bele krajine.

Najnovejša zanimivost je pa je v Črnomlju v župnijski cerkvi sv. Petra »Spremenjenje na gori« Gre za prekrasen, ogromen  mozaik, delo patra Marka Ivana Rupnika in njegovih mojstrov..

Sledilo je bogato Martinovo kosilo v gostišču Samarin. Prisostvovali smo krajšem 1.000 letnem programu »žegnanja« vina. Letošnje letina je bila obilna in baje je bilo tudi grozdje nadvse sladko.  Privoščili smo si novega vina ob živi muziki in kdor je hotel, se je lahko tudi zavrtel.

Proti večeru pa smo se vrnili domov. Kot vedno z Martinovim izletom zaključujemo izletniško sezono. Ker je bilo vseh 6 izletov v letošnjem letu dobrih in ker smo se imeli luštno, že pripravljam program za leto  2019!  Zaželjeni so tudi vaši predlogi kam bi radi šli. Hvala lepa vsem udeležencem.

Lepo se imejte, bodite zdravi, se vidimo!

Zapisal:

Lado Nartnik

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!