Vedno mislimo, da smo pošteni in pravični, ampak zgodilo se je ...

Rok je bil gozdar. Še vedno je kmet in lovec, zgovoren in zvedav. Njegova hiša je že od nekdaj urejena in velika kot grad, ob njej pa visok in širok kozolec.

Z Rokom sva bila določena, da morava nad Butajnovo pregledati, koliko koruze je podrte in požrte predvsem od jazbecev. Kmet je dobil za škodo nekaj malega odškodnine, midva pa sva si čisto po otročje mislila: »Naj si jazbec zredi ta špeh, da bo lažje prespal zimo!« Šla sva skozi vas, mimo starih hrušk in češenj, do najine njive s koruzo. Videla sva njihovo stezico, odtise tačk in potem njihov »plen« precej podrtega in uničenega.

Tam blizu pa sva imela še eno nalogo. Rok bi se verjetno še danes strinjal in rekel: »Zakaj sva sploh lezla v to!« 

Šla sva iz Kurje vasi proti Dolinarjevi kmetiji proti Butajnovi. Kakšne dolge in široke njive! Pšenica in ječmen, potem pa repa in korenje. Do Butajnove ni bilo daleč, vasico vidiš šele, ko si že tam in lahko zaviješ na Kucl, proti Planini ali pa na vzhod, kamor sva šla midva. Tam, okrog Planine, smo imeli najlepše jage. Še po toliko letih mi zadišijo ravnokar pečeni hlebci z bližnjih kmetij, od nekje zadiši žganjekuha, iz gozda zadišijo ciklame.

In sva tam. Tam, kjer stojita dve kmetiji in od koder izvira moj lovski »greh«.

Doma na kmetiji so imeli psa, mogoče je bil volkač. Ni bil privezan in je preganjal srnjad daleč naokrog. Z Rokom sva bila zadolžena, da ga »odženeva«. Kmetija je bila tiha, nikjer nikogar, zdelo se mi je, da so se še kure poskrile v grmovje. Privezala sva ga na verigo, sledil nama je s sklonjeno glavo in repom med nogami. »Ali ve? Ali sluti? Kaj čuti?« sem se v mislih spraševal. Srce mi je bilo hitreje, v grlu sem čutil cmok, koraki so bili težki, v ušesih mi je bučalo njegovo sopihanje. Odšli smo precej stran, da ne bo preveč pokalo. Z močno špago ga je zvezal za nek grm in rekel: »Ti ga daj.« S tresočo roko sem nameril, nisem mu mogel več pogledati v oči. Počil sem enkrat, dvakrat, takoj nato še Rok. Samo zacvilil je in »sranje« sem rekel in ni ga bilo več. Vse je bilo tiho in mirno, želela sva si , da bi spet zaslišala njegovo sopenje skozi vroč gobec, njegove korake, lajež daleč nekje v gozdu, njegov vesel pozdrav, kadar smo šli mimo njegovega doma. Še trenutek prej je vse to še bilo živo in resnično. In kaj imava sedaj?

 Šla sva mimo starega vaškega vodnjaka, mimo stare hišice z okenci. Nisva govorila. Ciklame niso več tako lepo dišale in narava je bila siva.

V tistih časih se z Rokom v takih nalogah nisva najbolje znašla. Nikoli več nisva govorila o tem. Ostal je le občutek in misel na to, da sem bil kriv.

Jože Praprotnik