Polnočnica v polhograjski farni cerkvi ni le pričakovanje novorojenega, temveč tudi težko pričakovani trenutek, ko se odgrne modra zavesa pri stranskem oltarju, ki zagrinja prostor, kjer je zadnjih nekaj mesecev Marjan Malovrh s svojimi pomočniki ustvarjal novo podobo jaslic. Tudi letošnje so nekaj posebnega; razkrivajo rojstvo novorojenega, in to v borni planšarski koči v osrčju slovenskih gora – Trente in Posočja. Da pa njihova čudovitost in enkratnost ne bo ostala znana le polhograjskim župljanom, smo za vas, bralce, opravili pogovor z glavnim ustvarjalcem Marjanom Malovrhom.

Kaj vam jasličarstvo pravzaprav pomeni?

Jasličarstvo sam čutim kot poklicanost. Tako moraš čutiti, sicer si je za to težko vzeti toliko časa; takrat namreč dva meseca dejansko živiš za to dejavnost, vse druge stvari so v drugem planu. To rad delam in lahko rečem, da imam pri svojih letih, ko ustvarjam jasli, v sebi še vedno otroka.

Ste že kot otrok radi sodelovali pri postavljanju jaslic in kdo vas je za jasličarstvo navdušil?

Tako kot večina otrok sem tudi sam rad sodeloval pri postavljanju jaslic doma, pozneje tudi v župniji. V Polhovem Gradcu je bila sicer sprva, pri gospodu Andolšku, navada, da jih je župnik postavljal sam. Takrat so bile jaslice veliko manjše, postavljene pa na misijonskem oltarju. Ko pa je v Polhov Gradec prišel gospod Kaštrun, je zbral ekipo mladih in nas navdušil, da smo mu najprej le pomagali, potem pa smo skupaj z njim celo izdelali svoje lastne figure. Lahko rečem, da gre prav gospodu Kaštrunu največja zasluga, da v Polhovem Gradcu danes stojijo takšne jaslice, saj nas je spodbudil in nam tako rekoč zaupal nalogo.

Polhograjske jaslice so zares nekaj posebnega, saj vselej nosijo določeno vsebino. Sveta družina je zatočišče našla že vsepovsod – pod kapniki podzemne jame, v mostiščarski koči, pod streho kraške domačije, letos pod trentarsko planšarijo. Kje in kdaj nastane ideja, v kakšno okolje boste postavili novorojenega?

Idej je veliko, kar nekaj jih imamo pripravljenih že vnaprej. Sicer pa se po navadi porodijo že, ko so ene jasli postavljene. Res je, v preteklosti smo poskusili že vse – oblikovali smo tematske jaslice, kjer smo se dotaknili raznih tem, npr. cunamija, napada na WTC, družbene delitve na bogate in revne in podobno, zadnjih nekaj let pa predstavljamo jaslice v različnih slovenskih pokrajinah, in sicer smo že predstavili Dolenjsko, Kras, Primorje in letos Trento ter Posočje. Jaslice naj bi ponazarjale, da se Kristus rodi tudi danes, v sodobnem svetu, pa naj si bo kjerkoli že.

Jaslice so posebno zanimive tudi zaradi dinamike in gibanja, ki ga ustvarjajo figure. Od kod ideje in znanje?

Ja, najboljši mojster za to, čemur se reče specialiteta naših jaslic, je Dominik, moj najstarejši sin. Najzanimivejši del je prav gotovo elektrifikacija cerkve, kjer zvonovi v zvoniku bijejo kot v vsaki cerkvi – vsakih 15 minut, pred mašo itd. In kot zanimivost naj povem, da je motorček, ki poganja kladiva, iz računalniškega CD-roma, kladiva so narejena iz matic na palčkah, zvončki pa so kupljeni. Pastirčki, ki kosijo in grabijo travo ter sekajo drva, pa so narejeni kot lokomotiva – zapeti so na nitki, ki je pritrjena na os in deluje prek elektromotorčka. Torej gre pri delu v večji meri za improvizacijo in seveda izkušnje iz preteklih let. Veliko idej o načinih oblikovanja pa se najde tudi na spletu. Sam sem povezan z mnogimi jasličarji po svetu (Španija, Italija, Portugalska – od tod izhajajo najboljši jasličarji), s katerimi si izmenjujemo zamisli.

Kaj pa figure in drugi objekti ter predmeti, tudi ti so unikatni?

Sprednji pastirji in Sveta družina se ohranjajo iz leta v leto, in so v cerkvi že, odkar pomnim. Sem si pa letos vzel čas in jih sam obnovil oziroma preslikal. Ostali pastirji se oblikujejo na različne načine – s šivanjem ali lepljenjem, vsako leto je kak nov. Kar pa se tiče preostalega – dejstvo je, da smo nekoč jasli izdelovali izključno iz naravnih materialov (leskovih palic, veliko smo uporabljali štore in korenine), danes je naravni material mah, hiške so iz stiropora in podobnih reči, tako da je videti čim bolj naravno.

Da ste pravi mojster v jasličarstvu, so se letos lahko prepričali tudi obiskovalci razstave jaslic na Primskovem pri Kranju, kjer ste prvič razstavljali in dobili drugo nagrado.

Res je. Letos sem prvič sodeloval na razstavi jaslic, in to na pokriti tržnici, ki se imenuje Domača vas in se nahaja na Primskovem pri Kranju. Tam sem našo župnijo zastopal z jaslicami v krškem stilu. Sprva sicer nisem nameraval sodelovati, ker to pomeni dodaten čas, ki ga takrat že tako manjka, potem pa sem vseeno poskusil, predvsem zaradi dobrodelne note, ki jo ima razstava. Prvouvrščena župnija dobi namreč dva paketa sestavin za dve revni družini. Mi sicer nismo dobili prve nagrade, smo bili pa drugi. Bila je zanimiva izkušnja in prav gotovo se bom česa podobnega še kdaj udeležil. Imam tudi idejo, da bi jaslice enkrat v prihodnosti postavil na ogled doma, pred hišo. Morda že naslednje leto.

Svoje ustvarjalno delo Marjan Malovrh širi tudi prek spleta, njegove mojstrovine, ideje in improvizacije si lahko ogledate na blogu http://jaslicenaredi.blogspot.com/. Vsi, ki bi želeli letošnje polhograjske jaslice tudi doživeti, pa imate to možnost vse do svečnice, in sicer vsak dan po maši.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv, arhiv M. M.