Se spominjate, kakšen je bil Lovrenc v vašem otroštvu?
Lovrenc je bil v tistem času veliko bolj gol kot danes. Logar z Gore je hodil k prvi maši v temačnih dneh z laterno, z majhno svetilko, ki se nosi v roki. Po oddaljenosti svetilke od Lovrenca smo vedeli, če bomo pravočasno prišli do cerkve. Spominjam se tudi, da smo na Grmado in Lovrenc hodili sadit smrekice.
Pa o takratni šoli? Kakšne pohvale in kazni so poznali?
Takrat je bila dovoljena kazen, da si bil zaprt. Če si imel nekaj cvekov, če si motil pouk, povzročal nemir, si bil po pouku nekaj ur zaprt, bil si v razredu in nisi smel ven. Vem, da je bila težava iti na stranišče. Kdo je to nadzoroval, ne vem.
So se čutile razlike med hribovskimi učenci in tistimi, ki so hodili v šolo vsak dan?
Posebne razlike med hribovci in vsakdanci ni bilo, tudi kakšnih posebnih nasprotij ne, nekako se je pa čutilo, da so vsakdanci malo z levim očesom gledali na nas hribovce. Veliko se pa tudi nismo srečevali, ker smo mi imeli pouk popoldne.
Snemali ste številne slovenske celovečerne filme po drugi svetovni vojni: Na svoji zemlji, Tistega lepega dne, Kala, Ne joči, Peter, Vesna, Ne čakaj na maj, Deveti krog, mladinska filma Kekec, Kekčeve ukane in še kaj. Snemanja katerega filma se najraje spominjate?
Na svoji zemlji mi je najbolj pri srcu. Zato, ker je bilo prvič. Če pomislim, kaj sta si upala France Štiglic in Ciril Kosmač že takrat povedati s tem filmom in da ni bilo nobenih političnih posledic, ga imam pa še rajši. Rad tudi zato, ker nismo nič znali, a smo ga vseeno naredili. Samo Jože Gale je bil gledališko izobražen režiser, ne pa filmski. Šli smo v Zagreb na premiero nekega filma, da bi videli, kako tak jugoslovanski film sploh zgleda.
Premiero imam še danes pred očmi. Ko se je pokazal posnetek s Sovo, je bila v dvorani popolna tišina. In ko pravi: »Glejte Baško grapo,« to so bile prve besede v slovenskem filmu, so ljudje vstali in po dvorani se je zaslišalo navdušeno ploskanje. Nikoli nisem bil na nobeni premieri, da bi bil vsake toliko časa aplavz. To človeku ostane.
Pa vaša delovna obveznost v tem filmu?
V filmu Na svoji zemlji sem imel vlogo statista s posebno nalogo. To je bilo 1947. leto. Stanoval sem pri teti. Kakšne posebne hrane nisem imel. Štiglic pa je rabil take shujšane fante, ki so pa le imeli nekaj delovnih izkušenj. Potem ko so gledali prve posnetke, je bila Cirilu Kosmaču, ki je bil scenarist v tem filmu, moja interpretacija vloge tako všeč, da je napisal še epizodo, v kateri sem tudi igral. Vloga statista se je razširila v epizodno vlogo. Še danes sem kar malo ponosen na to, da sem bil v filmu Na svoji zemlji asistent direktorja fotografije in igralec.
Ste imeli pri snemanju filmov kakšno posebno priljubljeno temo, ki vas je še posebej pritegnila? Kateri so bili vaši najljubši motivi?
Čisto moji motivi, nekako dokumentarni, so bili pokrajinski, pokrajina me je zelo privlačevala in še posebej svetloba v tej pokrajini. Že kot otroku, ko sem se igral s fotoaparatom, se mi je posrečilo, da sem naredil dobre fotografije pokrajine. To mi je ostalo. To sem še globlje spoznal, ko sem delal z Metodom Badjuro kot njegov pomočnik. On mi je skušal dopovedati, kje mora biti sonce v pokrajini, da se lepo vidi, Metod Badjura mi je odprl oči. Zagotovo je bil naš najboljši krajinar. Njegovi Lipicanci bi bili lahko še danes predmet proučevanja na akademiji. Pa ne samo prosta pokrajina, pokrajina kot taka, užival sem tudi v arhitekturi mest, malih vasi. Pokrajina mi je pa ostala kot neka notranja želja.
Svojo delovno dobo ste končali na TV-Slovenija kot televizijski snemalec. Kaj so bili vaši zadnji posnetki?
To so bile Domače obrti na Slovenskem. Posnel sem tudi kolarja domačina Franca Trnovca, po domače Jurjevega iz Srednje vasi, ki je bil eden redkih, če ne edini med kolarji, ki je znal poleg kolesa narediti tudi pesto zanj (tisti osrednji del; središče, kar ni obod).
Pa še nekaj. Vi ste bili profesionalec, kaj pa menite o amaterskem filmskem delu?
Amaterji? Ja, konec koncev tudi amaterji lahko posnamejo zelo dragocene stvari. Lahko da je na meji gledljivosti, a amater vidi druge stvari. Lahko je vse neurejeno, lahko se vidi gibajočo, plešočo kamero, a vse to sodi zraven nestrokovne izvirnosti. Amaterski posnetki so tudi najbolj avtentični. Zavedati se je treba, da je vsak posnetek, že izbor tega, kam usmeriš kamero, manipulacija. Še hujša manipulacija je montaža. Amaterji pa niso manipulanti, zraven je neznanje, radovednost, tudi strah, veliko je zumov, a vse ima svojo vrednost. Tako da ne gre podcenjevati tudi amaterske dejavnosti.
Povzeto iz Domačih krajev, 2015, Milka Bokal, Ivan Belec in kamera, trdno prijateljstvo, stran 108–126.
