Iz šolskih arhivov je ugotovil, da so nekoč s šolskim letom začenjali šele novembra in da so učenci s poukom zaključili takoj, ko so dopolnili štirinajst let. Zemljiške knjige so vsebovale popise lastnine s seznami na katerih so se zraven krave in čebeljega panja znašle še vile, motika in vinogradniški nož. Matične knjige so ga presenetile z dejstvom, da so otroke krstili isti ali le en dan po rojstvu, zato se še danes sprašuje, ali so duhovniki prihajali na dom ali pa so res otroke že prvi dan nosili v cerkev. Spomnil je na bistveno večji pomen hišnih imen kot priimkov in opazil, da so ta sicer še danes znana, vendar pa nimajo več tako velikega pomena. Zanimive zgodbe je razbral tudi iz takratnih medijev. »Ko malo pomislimo ugotovimo, da se časopisi niso bistveno spremenili,« ugotavlja in prebere le nekaj najbolj zanimivih naslovov iz častnikov. Med drugim so iz Cirkulan poročali o prometnih nesrečah, obsodbah, ubojih in vlomih. V šali pa še pove, da bi morda ob taki vsebini marsikdo pomislil, da so v teh krajih prebivali samo kriminalci.
Prašnički je povedal tudi , da se v zadnjem času veliko posveča dopolnjevanju seznama in zbiranju imen Majstrovih borcev. »Imena na novo odkritih žrtev lahko uvrstite na seznam, razen v primeru, da so to prepovedali sami ali njihovi svojci,« je po njegovih besedah na vprašanje, ali smejo dopolniti spomenik z žrtvami, odgovorila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.
Ob koncu je Prašnički še enkrat opozoril na pomen aktivnega sodelovanja. Ker se med drugim ukvarja tudi z zgodovino rodbin, je predlagal govorilne ure, kjer bi lahko ob njegovi pomoči vsak dobil vpogled v svojo družinsko zgodovino. »Sam imam veliko gradiva, manjkajo mi le novejši podatki. Z medsebojno pomočjo bi tako lahko izdelali kakšno družinsko drevo,« je še ob koncu predlagal predavatelj.
