Sinoči se je v dvorani Kulturnega doma v Notranjih Goricah zbralo presenetljivo veliko oseb s čutom za sočloveka. Beseda je namreč tekla o darovanju organov po smrti. Gre za dejanje, katerega namen je zgolj in samo pomoč drugemu. Tu egoističnega momenta, ki ga lahko zasledimo pri drugih človekoljubnih dejanjih (občutek koristnosti, ponos, da si storil dobro dejanje ipd.), ni. Kajti potencialno »dobro delo« storimo po svoji smrti in pri samem dejanju tako rekoč nismo prisotni.  

Kar 16 oseb se je sinoči pred in po predavanju odločilo vpisati v register darovalcev organov po smrti. Glede na to, da se je vanj od leta 2000 (odkar se register vodi) do danes vpisalo zgolj 5.300 Slovencev (nekaj več kot ¼ % vseh prebivalcev Slovenije), smo včeraj občani Brezovice dosegli svojevrsten rekord. :-)  

Iskrena hvala vsem, ki ste se predavanja udeležili. Upam, da vam je ta pregnal še zadnje pomisleke, ki ste jih morda imeli pred njim. Najlepša hvala tudi Petru, ki nam je s pripovedjo o svoji življenjski poti od zdravega človeka do človeka, ki živi s presajeno ledvico in trebušno slinavko, namesto golih številk in podatkov, pred oči postavil resnično osebo. Osebo, ki je imela srečo, da se je v nekem trenutku točno določena oseba odločila narediti korak, ki smo ga sinoči delali mi.

Slovenija je po številu presaditev srca na milijon prebivalcev v mednarodnem merilu na najvišjem mestu; leta 2012 so jih presadili 28, leta 2013 30, predlansko leto je bilo presajenih rekordnih 33 src, lani 31. To pomeni desetine, stotine rešenih življenj. A ta srca mora nekdo darovati, kajne?

Mojca Pristavec Đogić

KORK Notranje Gorice

Foto: Eva Povirk