-Logično in nedvoumno je, da ja ze urejanje zadev na državnem vodotoku edino pristojna država oziroma njena ministrstva.
-Vedno znova pa se je zakonsko nesporno dejstvo, po vsaki tragični nesreči s smrtnim izidom, postavilo na glavo, ko so mediji srdito iskali kdo je kriv zanje in je pristojno ministrstvo za promet in zveze (MPZ) vztrajno, tudi na za lase privlečene načine, utemeljevalo, da imajo večino pristojnosti občine. Prav jim je prišel tudi Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), kjer je določena pristojnost za urejanje rekreacije!
-Potem, ko je leta 1999, v reki Soči izgubilo življenje 6 oseb, je prišlo do popolnega preobrata tolmačenja pristojnosti, s trditvijo, da veljavni “Zakon o varnosti pomorske in notranje plovbe” izleta 1988, ki kajakaštva in raftanja sploh ni omenjal, daje pristojnosti za urejanje notranje plovbe lokalnim skupnostim. Pravi salto mortale, ki pa ga ni potrdila vladna služba za zakonodajo z ugotovitvijo, da bo razmejitev pristojnosti na tem področju moral urediti nov zakon!
-Preprosto so hoteli občinam naložiti na pleča odgovornost za varnost plovbe, kar je samo po sebi absurdno, saj za tvegane aktivnosti, nihče ne more zagotoviti varnosti in prevzeti odgovornosti.
-Leta 2001 je bil pripravljen predlog “Zakona o plovbi po celinskih vodah” (ZPCV) in občina Bovec se je odzvala tako, da je na našo pobudoZdruženje občin Slovenije (ZOS) v Bovcu, maja 2001, organiziralo posvet na katerem se je obravnaval predlog ZPCV, ki ga je predstavil državni podsekretar na ministrstvu za promet in zveze Janez Požar, saj je bil zakon aktualen za veliko večino slovenskih občin. Posoške občine smo posredovale veliko dejstev, pomislekov, pobud in tehtnih pripomb in skupaj s podsekretarjem smo iskali smiselne rešitve in na koncu prišli do sprejemljivega kompromisa, ki bi odpravil največje neumnosti in nesmisle.
-Vendar so nas izigrali, saj je tudi v tem primeru obveljala praksa, ki je stalnica pri sprejemanju zakonov, da je v postopek v Državni zbor bil poslan popolnoma drugačen tekst in smo samo nemočno gledali, podsekretar pa je ob srečanju samo skomignil z rameni. Po sprejetju zakona smo vsi trije posoški župani ostro protestirali proti sprejetemu zakonu, ki je poln nasprotujočih si določil, zmede in v praksi neizvedljiv, predvsem pa je “mojstrsko” razdelil pristojnosti: občinam obveznosti in odgovornost, ministrstvu pa nadzor, ki je takoj ocenilo, da občinski odloki niso usklajeni z novim zakonom! Kako le, če so bili sprejeti pred zakonom!
2.Bistvena dejstva:
-Kajakaštvo, raftanje in druge aktivnosti na reki Soči, so se po svetovnem prvenstvu v kajaku (Kajak 91), tik pred osamosvojitvijo Slovenije, tako povečale, da je prihajalo do težav med uporabniki, kršile so se lastninske pravice, saj se je parkiralo in vstopalo kjerkoli in kadarkoli in tako ni šlo več naprej.
-Plovba je bila najbolj obsežna in razširjena na Bovškem, na Kobariškem se je najbolj čutila v Trnovem, kjer je naravno in logično izstopno mesto, na Tolminskem pa še ni bila zaznana kot motnja.
-Okoliščine so terjale, da se pristopi k urejanju interesov in pred natanko tridesetimi leti (18.5.1993) je občina Tolmin sprejela “Odlok o ureditvi športne plovbe na vodotokih v Občini Tolmin”. Po reformi komunalne samouprave so bili v treh posoških občinah: Bovec, Kobarid in Tolmin, sprejeti podobni odloki, vendar so vsi ostali mrtva črka na papirju, saj se niso izvajali.
3.Kronologija izvajanja odloka:
-V letih 1997/1998 je bila iz Phare programa sofinancirana priprava “Načrta upravljanja za rekreacijsko rabo Zgornjega Posočja oziroma urejanje plovnega režima na reki Soči”. Izvajalca sta bila OIKOS d.o.o. in BDB Associates iz Velike Britanije ob sodelovanju Ministrstva za okolje in prostor (MOP) in občin Bovec, Kobarid in Tolmin.
-Ugotovljeno je bilo, da ne obstaja zakonska podlaga, ki bi občinam omogočala urejanje plovbe po reki Soči, zato naj bi MOP pravno praznino pokrilo tako da je v juniju 1998 sprejelo “Odredbo o začasni razglasitvi reke Soče s pritoki za naravno znamenitost” (1 leto), kar naj bi bila podlaga za urejanje vstopno-izstopnih mest (V/I) na priobalnih zemljiščih. Odredba je bila leta 1999 podaljšana še za eno leto, vendar je občina Bovec temu ostro nasprotovala, ker je MOP med načrtovane naravne parke uvrstil tudi reko Sočo kot “Naravni spomenik Soča” in znotraj njega naj bi uredili plovbo in nadzor, kar bi praktično pomenilo, da občine ne bi imele nobenega vpliva na reko Sočo.
-Izdelani načrt je dal dobre smernice za rekreacijsko izrabo reke Soče in izhodišča za logistiko izvajanja odloka. Na podlagi začasne odredbe so posoške občine pristopile k pripravi skupnega programa upravljanja z reko Sočo iz katerega bi sprejeli skupni odlok. Po napornih usklajevanjih sta občini Bovec in Kobarid pripravili usklajen odlok, ki so ga v občini Kobarid sprejeli tri dni po potresu (15.april 1998), občina Bovec pa je zaradi nekaterih nejasnosti in nedorečenosti in obremenjenostjo z reševanjem problemov potresne obnove, sprejem odloka odložila.
-Z delom je nadaljevala v decembru 1998 in zahtevala od MPZ natančno opredelitev kaj je v pristojnosti občine in kaj se lahko ureja. Na prejeto delovno gradivo je bilo veliko utemeljenih pripomb iz različnih strani.
-Vsa odprta vprašanja smo usklajevali z občino Kobarid in se dogovorili za sprejem skupnega odloka. Občina Bovec ga je v prvem branju sprejela z namero, da bo korespondenčno potrdila drugo branje, v kolikor ga bo v enakem besedilu sprejela občina Kobarid, ki pa sploh ni začela postopka za sprejem usklajenega odloka. Tako je občina Bovec dne, 24.5.1999, sprejela “Odlok o rabi in varovanju dostopnih mest za športno plovbo po reki Soči” in začela s pripravami na njegovo izvajanje.
-Sledilo je “črno” poletje s šestimi žrtvami na reki Soči, kar je povzročilo velike zaplete in pritiske z vseh strani. Ne samo med vrsticami, skorajda direktne so bile obtožbe, da je kriv bovški župan, ker ni ukrepal. V takšnem vzdušju sem, 16.7.1999, od sosednjega župana prejel pritožbo naj takoj zaustavimo izvajanje odloka v členih, ki grobo posegajo v pristojnost in celovitost občine Kobarid in v roku enega meseca prekličemo vse sporne določbe odloka, sicer bo sprožen postopek pred ustavnim sodiščem (US). Izvajanja odloka, ki je bil usklajen med občinama, še ni bilo in šlo je za informativno navedbo dveh V/I mest v občini Kobarid, ki sta bili opredeljeni v načrtu upravljanja.
-Izvajanje odloka z uvedbo dnevnih dovolilnic, je bilo med tujci večinoma mirno sprejeto, čeprav so posamezniki reagirali besno v slogu: “šok, da, se v tako napredni državi sprejemajo tako drastični samovoljni ukrepi; resničen škandal, ki je izzval različne oblike bojkota naše regije; čestitamo, kdaj boste začeli zaračunavati zrak, ki se diha v Bovcu; sramota, ne rabimo vas in vaših neumnih pravil, da spoštujemo reke in naravo; pridemo nazaj, ko na občini pridete h pameti.
-Glede plačevanja dovolilnic in upoštevanja drugih določb so izvajanje odloka veliko bolj nenaklonjeno sprejeli naši državljani. Pozivanje k nezakonitemu ravnanju, ignoriranju pravnega reda, pristojnosti, navzkrižja interesov in nespoštovanje drugih dejavnikov in interesov, je postalo stalnica, ki izvajanje odloka spremlja od začetka pa vse do današnjih dni.”
-Prisotne so bile trditve, da izvajanje odloka nič ne ureja, ker ne ureja varnosti, ker ne prepove plovbo tujcem in ne ščiti domača podjetja. Načrtovan je bil tudi bojkot nakupa dovolilnic. Vsa dejstva v zvezi s pravno podlago in pristojnostjo niso štela, češ, če bi se hotelo bi se že uredilo!
-Poleg kritik pa je bila tudi podpora in Ribiška družina Tolmin, s katero se je brez večjih težav uskladil še vedno veljavni urnik plovbe, je na občnem zboru izrekla priznanje za izvajanje odloka. Prav tako ribiška eminenca Marjan Fratnik iz Švice, rojak iz Mosta na Soči, ki je čestital za vztrajanje pri izvajanju odloka s katerim je seznanil evropsko ribiško srenjo.
-Čez čas se je tudi v medijih zapisalo, da je občina Bovec opravila pionirsko delo, kar je razvidno tudi iz poročila o prvem izvajanju odloka v času od 13.7. do 30.9.2000.
-Kljub hudim pritiskom iz vseh strani na izvajanje odloka je občinski urad vse sprotne probleme, ki jih je bilo res veliko, reševal strpno in dolgoročno, da bi bilo čim manj škode za nadaljni razvoj pomembne ponudbe za naš turizem.
-S pomočjo povabljenih domačih poznavalcev je bila narejena vsebinska in oblikovna podoba sedmih večjih informativnih tabel na V/I mestih, natiskano 40000 izvodov letaka in 27400 dovolilnic za katere je bil izdelan sIstem luknjanja in prodaje in organizirana prodajna mreža.
-Izdelana je bila internetna stran v štirih jezikih s cenikom dovolilnic in tekstom odloka. Vsa informacijska gradiva so bila dostavljena turističnim ponudnikom, prodajnim mestom in Slovenski nacionalni turistični organizaciji (SNTO) za predstavitev na evropskih sejmih, poslana na različne turistične urade v Evropi in podjetjem in klubom doma in v tujini.
Zelo pomembna je bila redarska služba, ki je na začetku predvsem informirala in opozarjala ter omogočala nakup dovolilnic. Redarji so bili v pepoznavnih oblekah s priponkami, kontrolirali pa so tudi nelegalno kampiranje. Redarji, po dva skupaj, so delovali od Trente do Srpenice1 in bili med seboj povezani z radijskimi postajami. Postopki za izvajanje kazenskih določb odloka so bili opredeljeni skupaj z MP Bovec, predhodno pa preverjeni pri Službi za lokalno samoupravo in sodniku za prekrške. Šlo je za zelo zahteven projekt in celotna občinska uprava je svoje delo opravila z odliko in v naslednjih letih se je izvajanje odloka prijelo.
-Po dveh smrtnih nesrečah spomladi leta 2013 je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direktorat za infrastrukturo (MIP-DI) konec junija poslalo opozorilo s katerim je pozvalo posoške občine, da v 90 dneh uskladijo svoje odloke z ZPCV, sicer bo pristojno ministrstvo predlagalo Vladi RS, da sproži postopek na Ustavnem sodišču! Ponovila se je zgodba prisiljevanja občin v nezakonita ravnanja v nasprotju s pooblastili in pristojnostjo!
-Na lokalni ravni sem leta 2014 vodil projektno skupino za pripravo skupnega odloka v katerem smo zaradi številnih elementov na katere ni mogoče vplivati, odločno zavrnili odgovornost za varnost plovbe in kazenske in materialne posledice, ki izhajajo iz tega. Skrb za čimbolj varno plovno pot da, zagotoviti varnost plovbe pa nikakor ne, ker to ni mogoče!
-Odlok v enakem besedilu je bil sprejet na skupni seji občinskih svetov posoških občin, 2.9.2014 in pristojno ministrstvo ga je ocenilo, da ni v skladu z ZPVC, postopki za njegovo razveljavitev pa niso bili sproženi!
Bistvene ugotovitve:
-Po tridesetih letih urejanja interesov na reki Soči ostaja zadeva neurejena, stanje se zaradi preobremenjenosti reke Soče slabša in v kolikor ne bo ukrepanja, bo postalo neobvladljivo! Doslej se je urejanje osredotočilo na plovbo, odnos z ribiči in deloma na črpanje gramoza, vse ostalo pa ni bilo predmet urejanja.
-Dejstvo je, da so vsi občinski odloki doslej urejali tudi plovbo na reki Soči, kar se vidi že iz nazivov odlokov, čeprav je veljala pristojnost samo za urejanje na priobalnih zemljiščih, to je vstopno-izstopnih mest.
-Izvirne pristojnosti so se z države prenašale na občino kar tako, mimogrede; ne smejo urejati v morajo urejati! Predvsem pa prevzeti odgovornost za varnost plovbe, kar je doseglo višek v ZPCV, ki je neustrezen in praktično neizvedljiv!
-Prelaganje tako zahtevne zadeve na občino kaže na podcenjevanje zahtevnosti problema in ne upošteva dejstva, da se to področje lahko kvalitetno uredi samo skupno: država, lokalne skupnosti, uporabniki in vsi interesenti.
-Skrajni čas je, da se preneha izgubljanje energije okrog pristojnosti, saj je skupni interes vseh, da pridemo do kvalitetne ureditve plovbe in vseh interesov, ki jih je res veliko na in ob reki Soči!
-K izboljšanju stanja ni prav nič prispevala solo akcija Občine Kobarid, katere odlok je tik pred drugim branjem, ki ni usklajen z nikomer in prinaša veliko zelo škodljivih posledic, zato ga morata občini Bovec in Tolmin v celoti zavrniti.
-Od Ministrastva za infrastrukturo, Direktorat za letalski in pomorski promet sem na vprašanja glede pristojnosti za ureditev plovbe na reki Soči prejel odgovor, da s postopkom Občine Kobarid niso seznanjeni in je namen ZPCV, da plovbni režim uredijo lokalne skupnosti sporazumno na celinskih vodah, ki povezujejo več lokalnih skupnosti.
-Pristojno ministrstvo mora nemudoma imenovati kvalitetno delovno skupino iz predstavnikov pristojnega ministrstva in vseh resorjev, ki so udeleženi na vodotokih, predstavnikov občin, uporabnikov, ki so najboljši poznavalci dejanskega stanja na reki Soči in vseh interesentov.
Siniša Germovšek
-
