Organizacijo festivala je prevzela občina Staranzano v sodelovanju s Kulturnim domom iz Gorice (Gorizia), ki ga uspešno vodi Igor Komel, ki v preteklem obdobju doživlja pravi razcvet in beleži neverjetno velik obisk vseh predstav. Zanimivo je, da je dan pred srečanjem v Staranzanu Covazeva predstava “NIENTE DA DICHIARARE - storie di confine ai tempi della Prepustnica” (“Nič za prijavo - zgodbe na meji v času Propustnice”) navdušila polno zasedeni Kulturni dom v Gorici.
V več dnevni program festival vode, ki je zajel različna področija, je bilo uvrščeno sobotno srečanje županov in razgovor s poznavalci obeh območij Andreo Bellavite in mojo malenkostjo. Andrea Bellavite je leta 2015 izdal knjigo “Isonzo”, ki je v sliki in besedin hvalnica reki Soči. Sam je prehodil njen tok in v tekstih prikazal zanimivosti in lepe zgodbe in nedvomno sodi med najboljše poznavalce reke Soče.
Z naše strani je bil kot gost povabljen dr. Vasja Klavora, ki pa je na podlagi lani izdane knjige, ki sem jo napisal ob 130 letnici bovškega turističnega društva, predlagal mene, kar sem z velikim veseljem sprejel.
Predstavitev svojega odnosa do reke Soče sem začel z mislijo, ki je naslov tega prispevka. Soča ne pusti nikogar hladnega in nas najprej očara s svojo barvo, ki jo je goriški slavček Simon Gregorčič videl kot zelenomodro, pogosto je opisana kot azurna, smaragdna, po mojem pa ima toliko odtenkov, kolikor parov oči jo zre in občuduje. Sicer pa pustimo poetom, da jo slavijo in kujejo rime o njej.
Soča pa ni samo naša krasotica, temveč je vedno imela pomemben vpliv na življenje ljudi ob njej. Stoletja je Soča služila za plavljenje lesa, ki je bil v višjih legah zelo kvaliteten in iskan. Na njenih pritokih so delovale številne žage in mlini. Žage so delovale za lokalne potrebe, saj je bila kritina v stranskih dolinah, na prestajah in planinah, lesena. V mlinih se je mlelo doma pridelano žito (rž, ječmen, ajda, sirk…) in pritovorjeno od drugod. Polenta ali močnik sta bila vsak dan na mizi.
Med obema vojnama so nastopili energetiki, saj je imela prednost izraba njenega vodnega potenciala. Načrtovalci niso bili nič kaj romantični in so želeli izrabiti Sočo in njene pritoke do “zadnje kaplje” in na celotni njeni dolžini so predvideli zajezitve in velike hidrocentrale za proizvodnjo elektrike. Gradnja je najprej stekla na njenih pritokih (Loška Koritnica, Plužna, Trenta, Vrsnica). Pripravljalna dela, vrtine za ugotovitev geološke strukture so bile križem kražem in zgrajeni sta bili dve veliki centrali, Doblar in Plave.
Po drugi svetovni vojni so bili energetiki še naprej zelo aktivni in tik pred uresničitvijo je bila gigantska HE Trnovo, znana tudi kot Bovško jezero. Za 80 metrov visokim nasipom pri slapu Boka bi nastalo 7,5 km dolgo jezero, ki bi segalo do Klina in v celoti potopilo Čezsočo, Jablenca, Kršovec. Le križ na turnu čezsoškega sv. Antona bi žalostno molel nad gladino jezera. Pod vodo bi končala tudi pluženška centrala in bovško letališče bi bilo manjši pomol v potopljeni bovški kotlini. Čudež, pravzaprav pogum vrlih posameznikov, takrat je bilo potrebno veliko korajže za nasprotovanje odločitvi cekaja (centralnega komiteja zveze komunistov), je preprečil katastrofo.
Čez pet let se je bila druga bitka za reko Sočo proti HE Kobarid in ponovno so odločni posamezniki in tolminski študentje preprečili silo nad našo lepotico. Sprejet je bil Zakon o Soči, ki je odvrnil nevarnost energetske pohabitve reke Soče. Vendar nikoli ne veš, ostati je treba na preži. V novejšem obdobju je tarča postala reka Učja, pritok Soče, ki priteče iz resnično prvinske in neokrnjene narave. Upajmo, da energetska kriza, ki jo živimo ne bo otopila ostre kriterije, ki še ščitijo naše vode.
Kdorkoli raziskuje in se ukvarja s proučevanjem turizma v zahodnih Julijcih, bo neizogibno naletel na reko Sočo, ki je vedno imela opazno, zdaj pa ima nosilno vlogo v turistični dejavnosti na Bovškem.
Poleg barve navdušuje s svojo bistrostjo, žuborečo svežino, živahnim, urnim tokom in silovitostjo. Soteske, kanjoni, ki jim pravimo korita, so kdove po koliko letih izdolbena v apnencu in v njih domujejo soške velikanke. Viseče lesene brvi, ki so povezovale osanljene domačije po najkrajši poti, danes pa so priljubljena atrakcija. Soška pot nas danes pripelje od izvira do Bovca in navdušencev, ki uživajo v hoji ob Soči skozi zeleno in pestro krajino, je vedno več in šteje se kot nekaj kar moraš prehoditi, če se znajdeš kje v bližini
Ribolov je bil svoj čas pomembna in donosna dejavnost, saj je bila avtohtona soška postrv vedno zelo zaželena in iskana trofeja. V koritih, tesnih in globokih skrambah so bivale soške velikanke, ki so zrasle čez meter in tehtale nekaj deset kilogramov. V spominu je ostalo, da je bilo v reki Soči vedno veliko rib, ki pa niso bile pogosto, kar velja tudi dan danes, na jedilniku domačinov. So pa pobje in možje med obema vojnama bili spretnejši od gostujočih ribičev in to dvojno. Prvič so imeli drugačno tehniko, saj so lovili z rokami, doma narejenimi vilicami, s karbidom oziroma šibkejšim eksplozivom, ki so si ga “sposodili” v rudniku Rajbelj. Drugič, jih pri ribolovu niso smeli dobiti, saj so takoj fasali nekaj mesecev “dopusta” v goriškem zaporu. Pogosto bogat plen iz raubšica (krivolova) kot že rečeno ni končal na domačih mizah ampak v bovških gostilnah. Gostilničarji so imeli poceni nabavo, mladeniči pa kakšno liro za kozarec vina ali par cigaretov, za celo škatlo ni zneslo. Ohranilo se je veliko anegdot o strasti, ki je bila hkrati nuja. Po drugi vojni je ribolov na Soči cvetel. Kljub neskladnosti sistemov za železno zaveso, so bili ribiči tujci, saj domači niso zmogli bajno dragih dnevnih dovolilnic. Danes je ribolov v zgornjem toku močno upadel, pravijo da rib ni veliko, pa tudi plovba po reki Soči ima svoj vpliv.
Na goriškem, predvsem Solkanu ima plovba po reki Soči dolgo tradicijo in je pomenila sprostitev in vrhunske športne uspehe, saj so bili od tod mnogi svetovni prvaki in tu je bil doma tudi legendarni Toni Prijon. V zgornjem toku Soče so plovbo z lahkimi plovili po njej in njenih pritokih uveljavili v sedemdesetih letih študentje nemških univerz, ljubiteljsko in v omejenem obsegu. S Prijonovo inovacijo, ki je omogočila cenejšo proizvodnjo plovil iz umetnih materialov, je postala njihova cena dostopna za množično udeležbo mladih in ne zgolj za vrhunske tekmovalce in premožno elito.
Pred natanko petdesetimi leti po delni izgradnji kaninske žičnice, smo imeli na bovškem celoletni turizem, kjer je bila veliko močnejša zimska sezona, ki je svoj višek dosegla v osemdesetih letih, čeprav je postajala poletna sezona vedno pomembnejša, saj so britanski gostje v obdobju 1980-1990 sčasoma prispevali bistveno več prenočitev kot jih je bilo v zimskem času. Po osamosvojitvi leta 1991 in izgubi jugoslovanskega trga, je prišlo do kraha bovškega turizma od katerega si nismo nikoli čisto opomogli. Britanskih gostov, ki so s čarterskimi poleti prihajali na brniško letališče, ni bilo več, zimska sezona pa je začela hirati in umirati na obroke, po potresu leta 1998 pa ji ni bilo več pomoči.
Leta 1991, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, je bilo na reki Soči svetovno kajakaško prvenstvo Kajak 91 (23.6.1991), ki je pomenilo veliko promocijo vodnih športov in hkrati prispevalo k njihovi pretvorbi iz ljubiteljske v gospodarsko dejavnost. Kajakaštvo in vožnja z gumenjaki (rafting), sta se izkazala kot donosen posel. Dodano je bilo soteskanje in druge adrenalinske variante in že destletja je poletna sezona prevladujoča in je reka Soča vlečni konj posoškega turizma. Zime praktično ni več, dotrajana žičnica bo končala na odpadu, nova vloga kaninskega potenciala pa terja tehten premislek in ekonomsko vzdržnost. Trenutna situacija nas sili v razmišljanje o dodatnih vlečnih konjih našega turizma.
Ne smemo mižati in se obračati stran od dejstva, da so podnebne spremembe pri nas očitne in prisotne in že dalj čas. Padavin je vedno manj ali pa jih sploh, še posebej v zimskem času, zato ni zaloge, ki bi pozno pomladi zagotavljala dovolj vode reki Soči in pritokom. Brez vode in zadostnega pretoka pa ni plovbe in tudi kruha ne. Plovba ni edina težava s katero se moramo ukvarjati preden postane nerešljiv problem.
Prednostno postaja vprašanje pitne vode. Če smo bili še do včeraj, ali do danes zjutraj, trdno in lagodno zazibani v prepričanju, da je pri nas prvovrstna, kar tudi dejansko je, hladno osvežilna in okusna in predvsem, da jo je kolikor hočeš. Podnebne spremembe vplivajo tudi na pitno vodo in njeno količino. Koliko časa jo bomo hodili natakat k temu ali onemu izviru, ki slovi, da ima prečudovito vodo, ki je baje tudi zdravilna, ali pa vsaj malo. Sočo še vedno brez zadržkov in pomislekov zajamem v dlani in pijem kilometre daleč od njenega izvira, ker je tako dobra in me poživi. Koliko časa in kaj moramo narediti, da bo še dolgo tako.
Soča je ena, edinstvena od izvira v zahodnih Julijcih do izliva v Jadransko morje. Njena sta oba bregova, ki jo objemata včasih nežno, drugič manj, a vedno nerazdružjivo in povezano. Soča nikoli ne razdvaja, vedno je eno, ko razigrano poskakuje po belini njenih kamnov ali strašljivi hrumnosti, ko nese vse s sabo in pred sabo. Takšna je vedno tudi takrat ko človek tega ne razume, ne vidi ali noče videti. Tudi v prihodnosti bo imela Soča svojo vlogo in od nas je odvisno, da skupaj in na pravilen način sprejememo, kar nam bo nudila. Kljub temu, da ji čas in brezobzirni človeški posegi, niso prizanašali, vzbuja ponos in prijetna čustva.
Vsaki ideji in pobudi, ki v Soči vidi združevanje, povezovanje in sodelovanje, velja globok priklon in poklon. Zato je bil zelo dobro obiskan pogovor o reki Soči na Festivalu vode zelo zanimiva in prijetna izkušnja. Ali bo ostalo samo pri tem, ali pa začetek in konec reke Soče prineseta kaj več, pa bo pokazal čas.
Siniša Germovšek
