Na sobotno oblačno jutro smo se najprej zbrali pri sveti maši v farni cerkvi, da smo se spomnili umrlih na krvavih poljih naše doline. Ozirajoč se proti nebu smo se odpravili na pot. Megla nas je spremljala celo pot, a se je vendarle toliko umikala, da smo po dveh urah hoje navkreber varno prispeli na koto 1313. Križ je blagoslovil dekan Viljem Čušin. Po kratkem obredu smo ubežali pred bližajočimi se plohami.

Odrasli skavti si nismo mogli kaj, da se ne bi spomnili na poti in ob blagoslovu papeževih besed v Redipulji:

"'Vojna je nespamet'. Vojna sprevrne vse, tudi povezanost med brati. Vojna je nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati! Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti so vzroki, ki peljejo vojno odločitev naprej. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast, je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor: 'Kaj mi mar za mojega brata, kaj mi mar …?', 'Sem mar jaz varuh svojega brata?' (1Mz 4,9). Vojni ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame, očete … 'Kaj mi mar?'  Vse te osebe, ki počivajo tu, so imele svoje načrte, imele so sanje, toda njihova življenja so bila prekinjena. Zakaj? Ker je človeštvo reklo: 'Kaj mi mar?' Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca … Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani časopisov nositi naslov: 'Kaj mi mar?' Kajn bi rekel: 'Sem mar jaz varuh svojega brata?' Tu in na drugem pokopališču je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok, je žalovanje in je bolečina. In od tod se spominjamo žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev … Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organizatorji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: 'Kaj mi mar?' Modri nasprotno prizna napako, začuti bolečino, se kesa, prosi odpuščanje in se zjoče. S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas, spreobrnjenje srca, da od 'Kaj mi mar?' preidemo v jok za vse padle 'nepotrebne morije', za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje, človeštvo se mora zjokati, in zdaj je čas joka."

Buškim gamsom je mar. Zato smo se z blagoslovom križa poklonili padlim v spomin in opomin.