V Borovnici živim od leta 2016, ko sem kupil stanovanje v novih blokih. Sicer prihajam iz Trebnjega in večina me tukaj ne pozna, me pa verjetno vidijo kot tekača, ki teče v vseh vremenskih pogojih in nenavadnih urah.

Kako se počutiš v Borovnici?

V Borovnici mi je super, sem se navadil na kraj. Na začetku sem bil popoln tujec, ker tukaj nisem poznal nikogar, ko sem se priselil. Po določenem času pa seveda navežeš stike z ljudmi na vlaku, v bloku, pač tam, kjer se gibaš.

K pogovoru sem te povabil po tem, ko si uspešno pretekel serijo šestih največjih svetovno znanih maratonov. Čestitke! Nam lahko poveš kaj več o tem?

Abbott World Marathon Majors je največja in najbolj priljubljena serija tekaških dogodkov na planetu, ki vključuje najbolj odmevne, najbolj znane in najbolj zaželene maratone na svetu. Ta serija trenutno obsega maratone v mestih Tokio, Boston, London, Berlin, Chicago in New York. Začel sem leta 2016 v Berlinu, nadaljeval 2017 v Chicagu, 2018 v New Yorku, 2019 v Londonu, 2022 v Bostonu in končal 2023 v Tokiu. Do danes nas je to serijo na svetovni ravni končalo 12.212 tekačev, sem 18. Slovenec, ki mu je to uspelo. Po časovni statistiki sem uvrščen na okoli 800. mesto med osebami, ki smo končali. Se ti pa mora vse poklopiti, da ni poškodb, da imaš srečo pri žrebu...

Verjetno je v teh desetih letih zanimiva tudi osebna statistika …

V teh desetih letih sem skupaj pretekel okoli 30.000 kilometrov, približno 3.000 kilometrov letno. Čistega teka je bilo okoli 2400 ur. V tem času sem uničil oz. zamenjal 37 parov superg.

Pretekel sem 11 maratonov, 7 polmaratonov, sedemkrat 10-kilometrsko razdaljo, štirikrat olimpijsko normo, trikrat Wings for life, Tek trojk, Rutin tek …

Bi katerega od teh šestih maratonov posebej izpostavil?

Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, doživetja, spomine in bi težko izbral najboljšega. Bi pa na tem mestu omenil maraton v Atenah, ki je zame tudi nepozabna izkušnja. Cilj tega maratona je na stadionu Panathenaic, kjer se je zaključil prvi maraton modernih olimpijskih iger (1896), to je edini stadion na svetu, ki je v celoti zgrajen iz belega marmorja. Sanje skoraj vsakega maratonca so, da bi vsaj enkrat v življenju nastopil na originalni progi, ker tega ni moč storiti nikjer drugje. Meni je bilo to dano. Pravijo, da če si maratonec in nisi tekel maratona v Atenah, nisi pretekel ničesar.

O kakšnih časovni statistiki lahko govoriva?

Osebni rekord v maratonu sem dosegel na Ljubljanskem maratonu leta 2021, 3:02:28, v polmaratonu imam najboljši čas 1:25:45, na 10 kilometrov pa 40:37. Za primerjavo, svetovni rekord v maratonu je 2:01:09.

Tečeš vsak dan?

Na ravni, na kateri sem bi sebe lahko imenoval rekreativni profesionalec. Tečem šestkrat tedensko, enkrat tedensko vaje za moč. Na stadionu imam trening s trenerjem dvakrat tedensko, ob nedeljah so dolgi teki med 20 in 38 kilometrov. Če veš, kakšen cilj imaš, temu slediš. Potem pa so tu še stvari, ki so neločljivo povezane s tekom (masaže, savne, kopeli …).

Ne treniraš sam, imaš trenerja.

Pred serijo svetovnih maratonov sem treniral sam, bil sem samouk. Potem prideš do neke točke, ko vidiš, da sam ne moreš več napredovati. Prvi ljubljanski maraton sem tekel leta 2014, imel sem neprijetno izkušnjo, nisem bil dobro pripravljal in takrat sem ga končal brez sedmih nohtov na nogah. Bil sem na koncu moči, fizično in psihično, takrat sem rekel, da ne bom nikoli več tekel. Potem pa se rane zacelijo, človek gre naprej. Ko sem bil izžreban za maraton v Berlinu sem navezal stik z Romanom Kejžarjem (slovenski rekorder v maratonu in polmaratonu ter trikratni udeleženec olimpijskih iger) in od leta 2016 treniram pod njegovim vodstvom.

Je bila želja po teku že od malega?

Niti ne. Bil je prvi april 2013, velikonočni ponedeljek, ko sem se z dvema prijateljicama v Trebnjem dobili na kavi. Po koncu sem rekel, da zdaj pa grem malo teč. Nobenega vzgiba ali razloga. Lahko rečem, da se mi je tek v življenju zgodil. Takrat sem šel na šolsko igrišče v Trebnjem, odtekel sem pet krogov po 200 metrov in to je bil moj prvi pretečeni kilometer. Brez kakršnekoli tekaške opreme, v navadnih supergah, bombažni majici. Tako se je začelo …

Ni pa maraton za vsakega, ni šala. Da ga pretečeš, moraš biti vsaj malo človeka, ki zna prenašati trpljenje in bolečino. Ne rečejo zaman, da je to kraljeva disciplina, dolga 42,195 km. In tako kot pravi moj trener, maraton ni dvakrat 21 kilometrov, ampak trikrat 21 kilometrov. In maraton se začne šele po 30 kilometru. Tu so potrebni red in disciplina, volja in vztrajnost. Ne glede na to, ali si zavezuješ čevlje za svoj prvi maraton ali si ga že pretekel, maraton ni le še ena tekma – je potovanje, ki zahteva načrtovanje, priprave in trening, pri tem pa je treba upoštevati mnogo dejavnikov za veliki dan. 

O čem pa človek razmišlja med tekom, dolgim 42 km?

O vseh sorte stvareh. Za maraton je potrebna tako fizična kot mentalna pripravljenost. Delujem po principu, da med tekom mislim na to, koliko sem že pretekel, ne koliko še moram. To so miselne igrice, s katerimi poskušaš držati pozitivno osredotočenje. Potrebna je moč pozitivnega mišljenja. Je pa maraton, glede na to, da ga tečeš dobre tri ure, »brainstorming« vsega. Pomembno je, da telo prenese fizični napor, glava pa mentalnega.

Potem med tekom ne razmišljaš o tem, kaj boš skuhal za kosilo ali kaj te čaka v službi?

Hehe, ne, ne. Kot zanimivost pa lahko povem, da je prva moja postaja po maratonu  McDonalds. Glede na to, da imam zadnjih 14 dni pred maratonom strogo disciplino, kar se tiče spanja, prehrane, pijače, treniranja, potem si lahko predstavljaš, kakšna je želja po soli oz. »junk foodu«. Seveda pa potem sledi tudi zasluženo pivo v Hard Rock Cafeju.

Omenil si čustva, ko pretečeš maraton. Tudi solze sreče?

Ja, tudi do tega pride. Šele ko opraviš z neko tako preizkušnjo, kot je maraton, razumeš vrhunske športnike, ko jih vidiš jokati na velikih športnih prireditvah. Od sreče, ker jim je uspelo in razočaranja, ker jim ni. Koliko znoja, krvi, ur treningov, odrekanja je vloženo v neko medaljo. Na plan privrejo razne emocije. Pridejo čustva. Je bil pa zadnji maraton tudi zame izredno čustven. Zavrti se ti film »celotnega potovanja«, kaj vse si doživel na tej poti, čemu vsemu si se moral odreči.

Potem bi rekel, da pri teku uživaš ali trpiš?

(dolg razmislek). Zmes obojega je to. Načeloma uživaš med tekom, vklopiš avtopilota in tečeš. Pridejo pa seveda tudi trenutki, ko trpiš in garaš. Pride do bitk s samim seboj. Tako kot pri veliko stvareh v življenju.

Načrti za naprej?

Trenutno potrebujem fizični in mentalni počitek po koncu projekta. Kar zdaj tečem, tečem za dušo. Bodo pa prihodnje leto olimpijske igre v Parizu in prvič v zgodovini bo poleg 160 elitnih tekačev lahko zraven teklo še 20.024 ostalih maratoncev. Če bi se mi uspelo kvalificirati, bi bil to vrh moje kariere. Je globoka želja, priti zraven je pa druga zgodba.

Ker pa imam s tekom kar nekaj izkušenj, se poigravam tudi z idejo, da bi svoje znanje prenesel še na koga s kakšno tekaško skupino, v kateri bi skupaj tekli.

Bi se pa ob tej priložnosti rad zahvalil vsem, ki so mi na kakršnikoli način pomagali pri uresničitvi mojih sanj. Trenerju Romanu Kejžarju, ki je trasiral mojo pot, maserju Voji Jevtiću, ki je skrbel, da nisem bil nikoli poškodovan, Samu Rakuši za podporo pri športni prehrani, pa seveda staršem in Vesni, ki mi je v zadnjih treh letih nesebično pomagala, da sem dosegel cilj.

Rok Mihevc