V kakšni »kolesarski kondiciji« je naša občina?

Vprašanje je, s kom naj se primerjamo? Če s kakšno podobno veliko in urbanizirano občino na Nizozemskem, Danskem ali v Avstriji, potem smo v precej slabi kondiciji. V precej boljše so tudi številne občine v vzhodni kohezijski regiji v Sloveniji, ki so lahko za infrastrukturo izkoristile veliko več evropskih nepovratnih sredstev. Če se primerjamo z barjanskimi občinami, pa na splošno nismo v nič slabši kondiciji kot ostale. Z veseljem pa opažamo, da se tudi na območju naše občine število kolesarjev povečuje, tako domačinov kot obiskovalcev.

Kakšno vizijo ima občina glede kolesarske infrastrukture?

Občina je pravkar začela proces priprave nove celostne prometne strategije, pri kateri bo sodelovala večina članov Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Borovnica ter strokovnjaki podjetja PNZ d. o. o., ki imajo veliko izkušenj tudi s kolesarsko infrastrukturo in kolesarjem (in pešcem) prijaznimi prometnimi režimi. Prometno-mobilnostno vizijo bomo oblikovali skupaj z občani, tako da je kolesarska vizija občine v veliki meri odvisna od njih. Vemo, da si vsi želimo vzpostavitve sodobne cestne povezave z Vrhniko, na kateri bodo tudi ustrezne površine za kolesarje in pešce. Enako velja za nadaljevanje posodobitve regionalne ceste od Brega – odcep za gasilski dom do meje z občino Brezovica.

Verjamemo, da velika večina občanov podpira tudi izgradnjo brvi za kolesarje in pešce čez Ljubljanico pri Kaminu, s čimer bi se odprle povsem nove perspektive, ne le za rekreacijsko kolesarjenje, temveč tudi za razvoj kolesarskega turizma. Ko pa pridemo do vprašanja umirjanja prometa v naselju Borovnica, predvsem v njegovem vaškem jedru, pa ukrepi za izboljšanje varnosti kolesarjev in pešcev pogosto naletijo na nasprotovanja voznikov motornih vozil, seveda predvsem tistih, ki sta jim Rimska in Zalarjeva »tranzitni cesti« za čim hitrejšo pot v službo in nazaj domov. Podobno velja za nadaljevanje ceste proti Kotom. Kolesarji, predvsem družine in starejši občani, tudi zelo radi uporabljajo makadamske ceste in kolovoza na »mahu«, lastniki kmetijskih zemljišč pa nanje pogosto gledajo kot na motnjo pri čim hitrejšem dostopu s kmetijsko mehanizacijo do svojih njiv in travnikov in nazaj. Verjamemo pa, da se da, če se vživimo v kožo oz. položaj drugačnih od nas in z malo uvidevnosti do drugih, priti to dogovorov, ki bodo omogočili tudi bolj varno kolesarjenje na površinah, ki so sicer prvenstveno namenjene motornim vozilom. Je pa res, da nas na področju prometne kulture v občini čaka veliko dela.

Oblikovati moramo torej vizijo, ki bo poleg boljše infrastrukture dala večjo težo tako prometnim režimom kot prometni kulturi. Otroci gredo npr. v šolo zelo radi s kolesom. V velikem delu občine ni prostora, da bi lahko uredili povsem ločeno kolesarsko infrastrukturo, pa tudi sredstev za kaj takega ne bi bilo dovolj. Ali bodo lahko otroci na bolj zdrav in zabaven način prihajali v šolo ter postali prej mobilnostno samostojni (in v perspektivi bolj »trajnostnomobilni«) ni odvisno le od posodobitve cestne infrastrukture, temveč tudi od prometnih režimov in njihovega upoštevanja s strani voznikov. Omejitve hitrosti niso namenjene temu, da bi »oblast« oteževala življenje avtomobilskemu ljudstvu, temveč predvsem varnosti otrok in starejših kot pešcev in kolesarjev.

Kako urejena je trenutna infrastruktura? In kaj še lahko pričakujemo na tem področju?

Na osnovi sedanje celostne prometne strategije, ki ji rok za črpanje evropskih in državnih sredstev poteče letos, smo pridobili nepovratna sredstva (622.000 €) za našo novo ter edino sodobno kolesarsko povezavo med Borovnico in Bregom, poleg tega pa še za P+R pri železniški postaji (250.000 €), na katerem je tudi pokrita kolesarnica za 50 koles ter še dodatna nepokrita stojala za 54 koles. Z lastnimi sredstvi smo uredili tudi povezavo med Dražico in Niževcem, ki je seveda bolj rekreativno-turističnega značaja in zaenkrat primerna predvsem za gorska kolesa. Od prej praktično nismo imeli nič razen kolesarnice pri železniški postaji in šoli ter ceste na »stari štreki«, ki je tudi priljubljena rekreacijska pot. In seveda »barjanskih« cest in kolovozov. Kaj lahko pričakujemo v tem trenutku, še ni mogoče reči, saj še niso sklenjeni dogovori za razvoj regij niti še niso objavljeni razpisi za podporo lokalnim skupnostim na področju trajnostne mobilnosti.

Kaj Borovnica lahko ponudi pri kolesarskem turizmu?

V kontekstu kolesarskega turizma smo mi predvsem »počivališče« na poti iz Ljubljane proti Notrajnski (in potem naprej proti morju) ter na izletniško-turistični trasi okoli Ljubljanskega barja in do soteske Pekel. Tem kolesarjem moramo bolj približati oz. promovirati, da zavijajo na »staro štreko, obiščejo tematski park borovniškega viadukta, se povzpnejo na razgledno točko ter kolesarijo čez »mah«, tako do TMS kot do naravnega spomenika Goriški mah. S promocijo dobre dostopnosti z vlakom se lahko pozicioniramo na regionalni kolesarski zemljevid. In na tej osnovi ter solidni ponudbi prenočišč in gostinskih storitev lahko postanemo ne le »prehodna destinacija« temveč ciljna destinacija za tiste, ki bi želeli kolesariti po Ljubljanskem barju in njegovem JZ hribovitem zaledju.

Katere so tiste zanimive lokacije, ki so dostopne kolesarjem?

Po eni strani »mah«, saj nudi redke užitke kolesarjenja po kmetijsko, industrijsko in poselitveno neintenzivni in krajinsko mozaični ravnici, s širokim odprtim pogledom na hribovja in gorovja. To je v Sloveniji velika redkost. In seveda soteska Pekel, seveda ne kot lokacija za kolesarjenje, temveč kot destinacija za izletniško in športno-rekreativno kolesarski prihod do vhoda v sotesko. Po drugi strani pa je za gorske kolesarje in »makadamarje« zelo privlačna mreža hribovskih gozdnih cest na Menišiji in v Krimskem pogorju.

Kako pri urejanju infrastrukture za kolesarje sodelujete s sosednjimi občinami?

Z Občino Vrhnika sodelujemo pri obnovi mostu čez Bistro ter pri projektu povezave med Borovnico, Bistro, Bevkami in Vrhniko prek brvi za kolesarje in pešce čez Ljubljanico pri Kaminu. Ker gre za finančno precej zahtevno povezavo, zlasti zaradi izgradnje brvi, si skupaj z RRA LUR in Krajinskim parkom Ljubljansko barje prizadevamo, da bi bil to sestavni del državne kolesarske povezave R 10 (Polhov Gradec–Horjul–Vrhnika–Borovnica–Podpeč–Ig). Le v tem primeru namreč lahko v pogojih sedanje evropske finančne perspektive pridemo do sredstev za neprekinjeno, varno, udobno in privlačno kolesarsko povezavo med Borovnico in Vrhniko – ter do rekonstrukcije regionalke med Bistro in Borovnico. Ali bo to povezavo sploh mogoče umestiti v novi Dogovor za razvoj Ljubljanske urbane regije, pa je odvisno od tega, ali se bo DRSI strinjala, da povezave R 10 med Vrhniko in Bistro ne gre ob regionalni cesti, temveč »naokoli« čez Blatno Brezovico–Bevke in brv pri Kaminu. Na DRSI so ravno zamenjali odgovornega za investicije v infrastrukturo, tako da v tem trenutku težko rečem, ali bo šla zadeva skozi.

Z Občino Brezovica pripravljamo skupni projekt označitve, izboljšanja in trženja povezave Borovnica–Breg–Pako–Goriški mah–Prevalje–Preserje (in obratno), z varianto krožnih kolesarskih povezav do Goriškega mahu z obeh železniških postaj (Borovnica in Preserje) kot izhodišč za kolesarski izlet, primeren predvsem za družine, starejše in ljubitelje narave. Zna se zgoditi, da bo to del večjega projekta označitve vseh rekreacijsko-turističnih kolesarskih poti na območju LAS Barje z zaledjem ali celo celotnega Ljubljanskega barja.

Kar se Občine Cerknica tiče, pa se o sodelovanju na tem področju še nismo pogovarjali, čeprav si skupaj z njo in občino Vrhnika delimo Menišijo in preko Strmca in Kožlješkega grabna poteka za kolesarje, ki so kolikor toliko v kondiciji (ali poganjajo e-kolesa) in hočejo z Ljubljanskega barja na Notranjsko, zelo privlačne povezava po malo prometnih gozdnih cestah.

Pri novi kolesarski cesti na Bregu je slišati nekaj kritik na račun številnih »klančin« zaradi dovoza do hiš. Zakaj ta cesta ni urejena podobno kot je v Črni vasi, kjer je rešitev veliko boljša?

V Črni vasi imajo za kolesarje in pešce ločene površine, ki so ločene od ceste. Tako je širina od za motorni promet nivojsko dvignjenih površin vsaj dvakrat širša kot med Borovnico in Bregom, kjer to zaradi prostorskih omejitev ni bilo mogoče. Zato je bilo v Črni vasi mogoče urediti blažje klančine. Ampak, kdor tako kot je treba previdno zapelje na cesto in s ceste, temu tudi »naše« klančine ne bi smele preveč greniti življenja.

Ocenjujete, da je za varnost kolesarjev pri nas dobro poskrbljeno?

Žal samo na novi kolesarski povezavi Borovnica–Breg, na »stari šreki« in še kar tudi na cestah na »mahu«.

Tudi sam ste velik ljubitelj kolesarjenja. Kakšne prednosti vidite pri tem prevoznem sredstvu?

Bolj kot ljubitelj kolesarjenja sem »vsakdanji« kolesar in potepuh, Ježek bi rekel »vandrovc« na kolesu. Kolo je tiho kot miš, ne onesnažuje okolja, namesto nafte »kuri« maščobo, se zlahka izogne prometni gneči oz. prebije skoznjo, nima težav s parkiranjem (če izvzamemo pogost izziv kje in kako ga prikleniti, da ne bo prelahek plen tatov), se ga da obrniti na mestu ter prenesti čez kakšno oviro. Omogoča neposredno doživljanje okolice, celo z vonjem. Z njim se lahko v hipu iz popotnika spremeniš v opazovalca in obiskovalca, ne da bi, če to storiš na primeren način, s tem ogrožal druge udeležence v prometu ali povzročal prometne zastoje. Kolesarjenje ohranja ne le fizično kondicijo temveč tudi možgane. Poleg tega smo kolesarji baje boljši ljubimci.

Rok Mihevc