Dr. Bogomir Celarc, klicali smo ga Mire, je pustil svoje sledi v mnogih odtenkih življenja v borovniški kotlini. Najbolj vidne kot član in predsednik v planinskem društvu in jamarskem klubu. V kraju pa smo ga poznali tudi kot družinskega moža in očeta.
Mire se je borovniškim planincem pridružil pri šestnajstih letih in že na začetku zaradi menjave generacij prevzel vodstveno funkcijo v društvu, ki jo je opravljal s krajšimi prekinitvami do svojega prezgodnjega odhoda. Takrat smo se dobivali še v stari leseni lovski koči in načrtovali planinske, jamarske in plezalne podvige za vsak prihajajoči vikend. Vedno je bil za konkretno akcijo, vedno za zahteven podvig. Tako smo se sami mladinci s pomanjkljivo opremo spustili v 25-metrsko brezno na Planini. A pod njegovim nadzorom je spust in dvig potekal varno. Kmalu se je priključil tudi alpinistom v Alpinističnem odseku Vrhnika, kjer je svoje znanje še nadgradil ter svoje podvige stopnjeval v alpinističnih vzponih. Veliko koncev tedna je preživel v plezališčih Primorske, kjer se je uril za težje alpinistične vzpone v gorah. Tako je splezal večino slovenskih klasičnih plezalnih smeri, od Aschenbrennerja v Travniku do kombinacije Helba-Čop v triglavski steni. Precej težjih vzponov je opravil tudi v tujini (Tri Cine, Mont Blanc). Splezal je nekaj odličnih zimskih smeri ter, predvsem kasneje, odsmučal z več vrhov. Več alpinističnih vzponov je opravil v perujskih Andih (Pisco (5.752 m), Tocllaraju (6.034 m), Huascaran (6.768 m), Alpamayo (5.947 m), Artensonraju (6.025 m)), Nepalu in Gruziji. Kot alpinistični inštruktor je svoje alpinistično znanje predajal mlajšim generacijam plezalcev.
V jamarskih vrstah je raziskoval in evidentiral jame večinoma na menišijski planoti. V Malenskem breznu sta konec osemdesetih let s prijateljem splezala 40 m visok kamin, kar je bil eden redkih tovrstnih podvigov v tistem času. V istem breznu se mu je nekaj let kasneje zgodila huda jamarska nesreča, padla skalna luska mu je zlomila obe roki. Kljub travmatični izkušnji se Mire ni dal in je še naprej raziskoval v jamah.
Kot doktor geologije je svojo profesionalno pot močno prepletel z izkušnjami iz prostočasnih aktivnosti. Tako je lahko nabiral geološke vzorce tudi na zelo odročnih mestih – sredi sten ali globoko v breznih. S svojimi sposobnostmi je tako močno pripomogel k razvoju slovenske geološke znanosti. Na odpravi v najglobljo slovensko jamo Čehi 2 leta 2001 je nabiral vzorce do globine 400 metrov ter v isti jami naredil tudi raziskavo možnosti merjenja globine jam s pomočjo barometra.
Velik pečat je pustil tudi v nam bližnji soteski Pekel. Pri urejanju poti je sodeloval že od leta 1987, kasneje prevzel pobudo in s prijatelji več desetletij skrbel za menjavo mostov, stopnic in vzdrževanje poti. Tudi pri tem je uporabljal svoje bogato alpinistično in jamarsko znanje.
Mire se je več let zavzemal za obnovo edinega preostalega stebra borovniškega viadukta. Predlagal je tehnične rešitve, brskal po finančnih razpisih in nagovarjal odgovorne k ukrepanju. Leta 1993 je sodeloval pri plezanju in izobešanju slovenske zastave na stebru. Sodeloval je pri čistilnih akcijah stebra, ko smo odstranili nasuti material s prve ploščadi in vsakih nekaj let odstranjevali rastlinje. Ena njegovih zadnjih akcij, junija letos, je bila posvečena ravno čiščenju stebra.
Mireta bomo ohranili v lepem spominu. Malo zadržan, vedno realen in pronicljiv v svojih besedah. Bil je človek, čigar beseda je držala in nobena ni bila puhla. Hvaležni smo za čas, ki smo ga preživeli skupaj, hvaležni smo za pisano mavrico skupnih doživetij. Mire, v nas živiš še naprej!
Za Planinsko društvo in Jamarski klub Borovnica Peter Svete

Borovniški jamarji smo po Miretu Celarcu poimenovali letos odkrit in raziskan kamin nad Črno dvorano v Predjamskem sistemu. Kamin je visok 71 m (skupno nad dnom Črne dvorane 102 m), z več stranskimi odcepi in čudovito sifonsko dvorano. Gre za največje letošnje odkritje v Predjami in zahtevno plezanje v višino. Tako je simbolno povezano z Miretom, saj povezuje dve njemu ljubi dejavnosti: alpinizem in jamarstvo.